B. David Pahor in K. Copperfield Kresal z Ljubinega groba: Dokler naju slišite ...

Kajpak je mogoče v vztrajanju socialnih in liberalnih demokratov v koaliciji oziroma na oblasti najti tudi kaj dobrega. Kratkoročno koristnega za državo.

Recimo privid tega, da ima vlado, ki se je povrh, čeprav manjšinska, namenila konsolidirati javne finance in spraviti pod streho zakone, ki bi omogočili učinkovitejši pregon gospodarskega kriminala. Nisem zajedljiv: privid v politiki ni vedno nekoristna ali škodljiva reč. Da bi učinkoval, pa državljani ne smejo vedeti, da gre za privid oziroma mora biti ‘iluzionist’ toliko prepričljiv, da jim je vseeno, če to vedo. Ker sta Borut Pahor in Katarina Kresal (že dolgo) politično ‘odčarana’, ni posebej verjetno, da se jima bo posrečilo ustvariti privid naprave, ki upravlja državo.

Čeprav je omenjeno, javni izdatki pod nadzorom in kakšna ‘velika riba’ za zapahi, gotovo nekaj, kar že dolgo čakamo, zato bržkone niti enega niti drugega in še manj obojega od ‘ostanka’ vlade v jesenskih mesecih ne bomo dočakali. Ne le, ker je težko najti logiko v pričakovanju, da bo manjšinsko-manjšinska vlada storila, česar večinska – ob bistveno večjem začetnem zaupanju državljanov – ni mogla, znala ali hotela storiti pred letom ali dvema, temveč tudi, ker vlada ne bo imela časa in prostora za kaj takšnega. Politično dogajanje ima najkasneje od trojnega referendumskega poloma naprej lastno dinamiko, na katero ‘subjektivne sile’ usodno ne morejo več vplivati. Ne glede na to, da prihaja čas dopustov.

Kakor koli si je mogoče s Kresalovo želeti, da bi do predčasnih volitev prišli z ‘nadzorovanim in umirjenim procesom’, smo pač že v procesu ‘prihajanja na volitve’, torej v predvolilnem času. Vseeno, ali bodo volitve predčasne ali redne, od referendumske nedelje naprej vsi tako in tako le še preračunavajo, kaj se jim ‘splača’ glede na naslednje volitve. Po včerajšnji dikciji predsednice LDS pa razlike med predčasnim in rednim rokom itak ni: volitve prihodnjo pomlad ne bodo predčasne v pravem pomenu besede, razen, če je kdo res mislil v rednem roku voliti konec avgusta ali pa je le spregledal ‘avtomatizem’ skrajševanja mandatov zaradi postopkovnih rokov. Z drugimi besedami, predčasne volitve so lahko samo letos, volitve naslednje leto pa bodo redne, čeprav nemara kakšen mesece pred skrajnim rokom.

SD in LDS sta si (pustimo tukaj morebitne kratkoročne koristi, znane pod pojmom ‘dokler smo na oblasti, smo tudi pri koritu’, čeprav gotovo ne nezanemarljive za določene kroge iz ali ‘blizu’ obeh strank) očitno preračunali, da jima nekaj mesecev več na ‘Ljubinem grobu’ omogoča vsaj kolikor toliko ‘urejen umik’ in nato utrditev na približno solidno utrjenih povolilnih opozicijskih položajih (če že ne, ko gre za SD, v novi koaliciji). Da bi se ta računica izšla, bosta preostali vladni stranki potrebovali precej pomoči ‘od zgoraj’.

Recimo: belgijska KBC bi morala dokapitalizirati NLB sama, bonitetne agencije bi morale vladi verjeti bolj kot njeni državljani in ohraniti nespremenjen rating države, Grčija ne bi smela bankrotirati in sploh se ne bi smelo ‘zunaj’ zgoditi nič, kar bi zgledalo kot kihanje, od katerega bi slovensko gospodarstvo dobilo pljučnico … In še in še. Verjetnost te pomoči se zdi približno tolikšna kot tista, da bi Franc Kangler včeraj dobil nezaupnico v mariborskem mestnem svetu.

Od obeh nekdanjih koalicijskih partnerjev je daleč manj kot Desus z vladnega stališča videti nepredvidljiv Zares. Že zgolj objektivno, saj je Zares namreč (bolj ali manj edini od vseh parlamentarnih strank) svoboden, ker nima ničesar izgubiti, lahko pa kaj (največ bi bil čudežni obstanek v parlamentu po volitvah) pridobi. S čim in kako, bo stranka očitno ugotavljala sproti in temu bo podrejena tudi taktika. Precej zanesljivo se zdi, da rebalansa proračuna nekdanja druga največja koalicijska stranka v nobenem primeru (zaupnica premieru gor ali dol) ne bo podprla, prav tako pa bi bilo presenetljivo, če bi glasovala za vse tiste dvomljive spremembe zakonodaje (denimo zakona o kazenskem postopku), ki si jih je LDS (liberalna pa še demokratska) omislila v imenu pregona gospodarskega kriminala.

Okoliščine vsekakor obetajo obilico ‘situacijske komike’ tudi brez sodelovanja opozicije, saj je poleg tistega, kar naj bi bila prva naloga vlade, v parlamentarnem postopku tudi še nekaj zadev iz pristojnosti ministric in ministrov, ki so se poslovili, poleg tega pa še ne vemo, kako bo premier razdelil izpraznjene resorje. Mitja Gaspari kot pooblaščenec za gospodarstvo, recimo, bi bila prav zabavna možnost: s Francijem Križaničem se razume približno tako dobro kot Darja Radić. Tudi Ljubica Jelušič kot Irma Pavlinič Krebs ne bi bila napačna: obrambna ministrica je znana po varčevanju in dobrem dialogu s sindikati. Patrick Vlačič pa bi bil dober zasilni kulturni minister: je glasbenik in že kot prometni minister izdaten sponzor kulturne dediščine (denimo muzejskih vlakov).

Ne, v resnici ne bo zabavno in res težko razumem, kje Borut Pahor in Katarina Kresal vidita narodov blagor, v imenu katerega odlagata soočenje z volivci. Kdo naj bi imel čez pol leta ali več (bolj) trezno glavo (kot danes), da bi predsednica LDS bila za volitve? Volivci, opozicija …? In zakaj bi jo imel, kdor koli že? Ker se vsaka ‘histerija’ enkrat poleže, četudi v predvolilnem času? Račun brez opozicije, še zlasti seveda SDS, ki od kaosa – in takšnih izjav, s kakršnimi je Kresalova začela konkurirati Pahorju – sestavlja mozaik za 50+.

Vojko Flegar je urednik