Kam bodo šli desni glasovi na predsedniških volitvah

Omenil sem, da pomeni Pahorjevo slovo od vodenja stranke, s katero  se je verjetno že pred časom razšel, tudi zanj nekakšno olajšanje. Postavlja se vprašanje, kako bo v tem (redkem in kratkotrajnem) trenutku sproščenosti in nevezanosti naložil svoj, tudi na sobotnem kongresu izpričani politični kapital.

V prvem krogu bo odločala desnica 

Igor Lukšič ima sicer skoraj zagotovo prav, ko govori o tem, da je podpora spremembam v vrstah navadnih socialnih demokratov bistveno večja, kot se je izrazila na kongresu. Toda nekdanji premier kljub vsemu ohranja status razmeroma pomembnega igralca na političnem parketu. Seveda bi rad omenjeno dejstvo v prvi vrsti dokazal tako, da se zavihti na položaj predsednika republike, ki si ga že dolgo želi, ki bi ga po vsem, kar doslej vemo, zelo solidno opravljal. Žal je “milostni čas”, ko bi se mu želja brez težav uresničila, minil že leta 2007. Danilo Türk ni v prednosti samo kot trenutni nosilec zaželene funkcije, marveč se lahko skoraj zagotovo opre na znatno večino volivcev iz bazena, ki je bil vsaj nekoč domač tudi za Pahorja. S tem se možnosti bivšega premierja za zmago skrčijo skoraj na minimum.

Niti formalna podpora njegove stranke zadeve ne more bistveno spremeniti. Volivci se bodo pač odločali po srcu, to pa celo po govorici javnomnenjskih raziskav večini bolj bije za sedanjega predsednika. Pahorju bi se torej utegnil ob zelo neugodni razporeditvi glasov zgoditi celo izpad v prvem krogu, kar bi njegovi nadaljnji karieri po porazu na kongresu naredilo zelo težko popravljivo škodo. Ni torej naključje, če je v zadnjih nastopih zaznati še nekaj več od zanj značilne poudarjeno spravljive drže, nekaj, kar že skoraj meji na dobrikanje tradicionalnim privržencem desnice. Slednji imajo namreč v rokah ključ finala. Če bi se v pretežni večini vendarle odločili za Milana Zvera, utegne Pahorju trda presti. Res ima v rokavu pomemben adut, prepričanje mnogih, da so njegove možnosti v boju ena na ena z Danilom Türkom bistveno večje. Toda veliko vprašanje je, ali so desnosredinski volivci pripravljeni pozabiti, da je  navkljub svoji pogosto nekonvencionalni drži v odločilnih trenutkih dvajset let trobil v isti rog z nasprotnim blokom in se temu v prid celo odrekel predsedniškemu stolčku, ko se mu je, kot rečeno, nasmihal bistveno bolj kot letos.

Kajpak ni moč povsem izključiti niti možnosti, da bi Pahor s podporo vsaj nekaterih v svoji stranki vendarle nabral dragocene glasove tudi na levi. Lukšičeva izjava o tem, da je “samo vprašanje časa”, kdaj bo predsednik, tozadevno sicer ne obeta preveč dobrega. Človek bi iz nje sklepal, da je po njegovem tokrat še čas za Danila Türka. Slednji je po drugi strani poslal zanimiv signal, ko se v soboto ni udeležil parade ponosa. Očitno se je tudi on zbal, da bi v večini socialno globoko konservativni starejši neomajni privrženci levice vendarle raje obkrožili nad angeli navdušenega Pahorja.

www.casnik.si