Odpreti javni sektor

Odvisnost javnega sektorja od dobaviteljev informacijskih rešitev je lahko za državo zelo draga.

Pomanjkanje strateškega pristopa k njenem nižanju botruje marsikateri napačni odločitvi, npr. uporabi eksotične tehnologije in/ali prijema za reševanje problema, ki bi bil rešljiv drugače; slabo dokumentiranemu delu in/ali neprimernemu pogodbenemu odnosu.

V skrajnem primeru, ob neprimerni uporabi zunanjega izvajanja, prihaja celo do globoke organizacijske odvisnosti, kjer dobavitelji postanejo de-facto del ministrstev in zanje izvajajo sistemske informacijske analize, pišejo specifikacije zahtev in izvajajo reinženiring poslovnih procesov.

Med prijemi, ki jih je mogoče uporabiti za nižanje te odvisnosti je uporaba odprte kode. Ne na prvo žogo - z naivnim nadomeščanjem komercialne programske opreme z manj dokumentirano in slabše podprto odprtokodno - ampak s popolno transparentnostjo informacijskih projektov javnega sektorja. Razen, ko bi to resno ogrozilo državno varnost. Celotno dokumentacijo in kodo vseh rešitev za javni sektor je treba enostavno narediti prosto dostopno na internetu.

Na ta način lahko za javni sektor kvaliteto dodatno nadzira kar dobaviteljeva konkurenca. Povečamo zamenljivost dobaviteljev in združljivost njihovih rešitev. Znanje, ki se razvija za javna sredstva pa ostane javno in imamo od njega korist vsi.

Država je v Sloveniji največji naročnik. Povrhu je med plačilno najbolj sposobnimi. Recimo, da zato državni projekti med podjetji uživajo določeno “priljubljenost,” ki ne bo niti malo okrnjena, če bodo morali ob izvajanju projektov razkriti del svojega know-how-a. Ta pri državnih projektih (in poslovnih informacijskih sistemih nasploh) tako ali tako ni njihova ključna konkurenčna prednost, bistveno pomembnejša so organiziranost, notranji procesi in kadri.

Država je dovolj velik igralec da ne le upošteva, ampak oblikuje tržne silnice. Kar učijo na univerzah in razvijajo v podjetjih je v veliki meri posledica njenega trošenja in pričakovanj. Te mehke moči ne more odmisliti ali se ji odreči. Vsaj čez noč ne. Zato jo mora -dokler jo ima- uporabljati tako, da trgu v čimvečji meri prepušča vlogo izbire zmagovalcev in z javnimi razpisi - ne pri izbiri izvajalca, ne pozneje - ne omejuje konkurence.

Ker mora javni sektor notranje (so)obvladovati svoje kritične sisteme je določena omejitev nabora tehnologij in orodij s katerimi se razvija že smiselna (s ciljem krepitve notranjega razvoja in s tem ustreznega bazena znanja in kadrov). Bi bilo pa te tehnologije in orodja nespametno (ideološko) omejiti na odprto- kodne. Brezplačnost odprte kode je pesek v oči, pravljica za mesije. Predpogoj za njeno široko uporabo je vsem dostopno znanje o njej. Danes je v praksi draga, ker je v zasebnem sektorju njena uporaba redkejša od uporabe komercialnih rešitev. Posledično je znanje o njej razdrobljeno, učna krivulja strmejša, dobaviteljev je manj, so manj profesionalni in (stroškovno in tudi vrednostno po načelu “nisem bogat, da bi kupoval poceni”) dražji.

Mnogo boljša rešitev je, da javni sektor enostavno vztraja, da imajo komercialne rešitve, ki se uporabljajo za razvoj tudi odprtokodne različice in da dobavitelj skrbi za združljivost z njimi. Npr. vsak projekt, ki se ga razvije v okolju .NET naj bo mogoče prevesti tudi z orodji Mono. Rešitve, ki odprto- kodne različice nimajo, pa se uporabljajo le v primeru, da ni odprto-kodne različice primerljive zmogljivosti (npr. za 90% srednje velikih in integriranih podatkovnih baz zadostuje Postgres, za 10% najkompleksnejših pa sta Microsoft in še mnogo bolj Oracle edina razumna inženirska rešitev).

Ena izmed (možnih) blagodejnih posledic takšne strategije je, da bi se razvoj sčasoma pocenil vsem. Podjetja bi razvila znanje in postopke, ki bi jim omogočali kandidiranje na javnih razpisih brez dodatnih državnih vlaganj. Fluktuacija kadra bi to znanje in postopke razširila po gospodarstvu. Kadri z univerze, kjer se pretežno uporablja odprto- kodne rešitve bi prišli v podjetja bolj usposobljeni za vključitev v delo. Javni in zasebni sektor bi naposled lahko realizirala prihranke zaradi brezplačnosti. Del javnih rešitev pa bi zaradi evro-socialistične mesijanske obsedenosti z odprto kodo povrhu lahko financirali iz Evropskih sredstev.

Naj nas motivi naših tekmecev in partnerjev pri poslu ne motijo preveč. Če vladarji Francije verjamejo v marksizem in zato njihovi volilci podpirajo odprto kodo, dajmo to izkoristiti skladno z modrostjo našega naroda, ujeto v brezčasni ljudski rek: “Pa je jaz nisem, pa so jo drugi.”

Odprimo torej vse projekte v javnem sektorju. Takoj. O prenormiranosti (in hkrati šibki strokovni presoji) pri javnih razpisih, kriminalnih in nepotrebno obrtniško unikatnih pogodbah, strateškemu razvoju IT kadrov vključno z nujno potrebnim nižanjem nivoja formalne izobrazbe in višanjem strokovne usposobljenosti, vzpodbujanju inženirske kulture in "poprimimo za vsako delo" odnosa ter obvladovanju projektnih tveganj pa bomo roman ali vsaj novelo napisali ob kakšni drugi priložnosti.

Blog LIBERTAREC