Samo-sabotaža

Psihologija človeka je velikokrat resnično presenetljiva, vendar žal pogosto v ne najbolj pozitivnem smislu. Lahko bi rekli, da so čudna pota gospodova, če bi se izrazili kanček bolj pesniško.

Eno največjih presenečenj življenja je, ko ugotoviš, da si sam sebi lahko največja ovira pri doseganju ciljev. Ne drugi ljudje, ne težavnostna stopnja izziva, ne okoliščine, ne kar koli drugega, razen globokih psiholoških procesov, ki niso skladni z zastavljenimi cilji.

Če se ne poglobimo v situacijo, se pogosto zdi, da gre za nesrečen splet okoliščin, smolo, da nam je fortuna obrnila hrbet, ali da še ni čas dozorel za dosego cilja. V resnici pa sami sebe sabotiramo, zganjamo teror nad lastnim življenjem, si mečemo polena pod noge, pa se tega dejansko sploh ne zavedamo. Dobesedno posiljujemo sami sebe na nezavedni ravni. Popolna samo-sabotaža. Pri vsem tem čas dosego cilja ne bo zrel, vse dokler se ne soočimo sami s seboj.

Poglejmo si primer. V osnovni šoli sem bil neke vrste geek, piflar, priden učenec, če želite; vse kar ni bila najboljša ocena, je bila pač tragedija. Zelo sem bil tudi v računalnikih. V gimnaziji so se stvari nekoliko obrnile na glavo; na nič kaj pozitivno stran. Sicer sem se vedno še kar znašel v življenju, samo takrat je bilo življenje kar velik izziv. Glede na to, da me je že od malih nog zanimal posel, pa sem kar komaj čakal fakulteto, da me bodo tam naučili kaj o tem, kako v svet podjetništva.

Pričakovanja do fakultete so bila velika. Pridobil bom poslovne veščine, podjetniška znanja, povezani bomo z gospodarstvom, naučili nas bodo, kako se vrtijo velike številke, iskali bodo potencial v posamezniku, imeli bomo goste, ki so uspešni poslovneži ipd. (no, res pa je tako, da je veliko ljudi, ki so takrat dobivali domače poslovne oskarje danes na zatožni klopi, tako mogoče še bolje, da niso predavali.)

V resnici je bil najboljši osebnostni stik nekaj minut namenjenih posameznemu študentu na govorilnih urah, po večurnem čakanju pred vrati, če je imel profesor le čas, da se je prikazal, kljub uradnim uram. Pač veliko vas je nadležnih študentov, je bil pogosto izgovor. Za vpis v naslednji letnik pa si običajno potreboval kar šotor pred fakulteto. Serija jasnega preziranja potenciala študentov se mi je zdela tako krivična, da je pustila močan vtis pri mojem dojemanju visokošolskega izobraževanja.

Pa da ne bom krivičen, v zadnjem času večkrat predavam na tej isti fakulteti in je od daleč videti svetlobni napredek. Od prenove prostora, ki je prej še zaudarjal po socializmu, interaktivnosti programov, gostujočih predavateljev, izven formalnega izobraževanja, alumni kluba ipd. Če bi danes študiral, bi se zagotovo počutil bistveno bolj prijetno. Upam, da se bo fakulteta še naprej tako izboljševala in rasla skupaj s svetovnim poslovnim okoljem. Ko sem pač jaz študiral, temu ni bilo tako.

Takrat sem postal (neupravičeno) velik nasprotnik formalne izobrazbe. To je nekaj, kar ne potrebuješ in nima nobene dodane vrednosti, se mi je zdelo. A ni res. Glede dodane vrednosti vsebine predmetov težko sodim, vsekakor pa vsaka fakulteta aktivira možgane, te prisili v neko disciplino, če jo želiš dokončati, papir pa je na koncu za večino ljudi tudi nujen dokument, da lahko začnejo tekmovati na trgu dela. Diploma, magisterij ali celo doktorat ne zagotavljajo nič, zagotovo pa ne škodijo, oziroma si brez prve lahko celo močno hendikepiran.

Skratka, pojdimo korak dlje. Negativen odnos do formalne izobrazbe se je v meni skozi nekaj let, ki sem jih (sicer bolj malo) preživel na fakulteti kopičil in kopičil. Težko povežem kakšna pozitivna čustva s formalno izobrazbo, razen nekaj predmetov v katerih sem resnično užival. Pa še te lahko preštejem na prste ene roke. Ker sem hitro ugotovil, da s formalno izobrazbo niti slučajno ne bom dosegel svojih zastavljenih ciljev, sem šel drugo pot; bolj svojo pot.

Nikakor mi ni žal in edino prav je bilo tako. Celotna poanta se skriva nekje drugje. Sedaj po več letih ignoriranja formalne izobrazbe, bi rad dokončal, kar bi že zdavnaj moral. Sicer to niti ni pomembno, vendar vseeno kot opomba, sem se vmes prepisal na sorodno izobraževalno inštitucijo, le predmeti so mi bolj blizu. Obveznosti, ki jih moram še opraviti so minimalne in v celotnem procesu ni ničesar, kar ne bi mogel opraviti bolj ali manj brez ekstremih naporov. Zakaj se to ne zgodi?

No, pa smo počasi prišli do samo-sabotaže. Čas mineva, negativna čustva ostanejo. Kako to izgleda? Pri večini ljudi se kaže v odlašanju. Ljudje pogosto vedo točno, kaj bi morali narediti, pa pač tega ne naredijo. Odlašajo in odlašajo. Odlašanje je najboljši simptom samo-sabotaže, poleg tega da nakazuje na lenobo človeka. Sam z odlašanjem nimam problema, ker sem relativno disciplinirana osebnost; če se za kaj resnično odločim, težko odneham, vse dokler tega ne dosežem. Vendar psihologija človeka ni tako enostavna, da z disciplino premagaš samega sebe.

Tokratno podzavestno neskladje s cilji se pri meni odraža na povsem drugem nivoju. Vedno, ko si alociram čas za učenje in se ta približuje, ali (1) pride nov projekt, ki ga “nikakor ne morem” ne vzeti, ali (2) zbolim, ali moram (3) “nepričakovano” kam na poti, ali (4) kar koli drugega. Pri tem, da z veseljem berem na dnevni ravni, obožujem znanje, se z veseljem izobražujem, sem investiral na tisoče evrov v knjige in seminarje, cenim znanje kot eno največjih kvalitet. Ampak, če vzamem v roke učbenik za faks, vedno pride “nepričakovana” ovira, da bi ga odprl. V resnici to niso nobene nesrečne okoliščine, je zgolj samo-sabotaža. Stvari se vedno obrnejo skladno z najglobljimi duševnimi procesi.

Verjamem, da gredo ljudje pri samo-sabotažah včasih do največjih možnih ekstremov, tudi do tega, da sami sebe poškodujejo, maltretirajo leta in leta, če ne desetletja, si kratijo spanec, srečo in dušijo kreativen dan ipd. In to za nekaj, kar bi jim konec koncev lahko koristilo. Nekaj jih kljuva v ozadju, vedo, da morajo ali bi bilo dobro, pa sadež ni dosegljiv. Zaradi psiholoških procesov, ki se dogajajo znotraj osebe in čisto ničesar drugega. Nikoli ne smemo pozabiti, da je zunanji svet odsev notranjega.

Zakaj prihaja do takšne nerazumne samo-sabotaže? Lagali bi si, če bi rekli, da smo ljudje zgolj racionalna in zavestna bitja. Prej obratno. Velik del našega delovanja je povezan z nezavednimi psihološkimi procesi. Ne samo, da podzavest lahko blokira ali pospešuje doseganje ciljev, podzavest lahko popolnoma sabotira naše delovanje. Če ni naš cilj ni skladen z našimi najglobljimi občutki, prepričanji, vrednotami in stališči, je malo verjetnosti, da ga bomo dosegli.

Pri tem je soočenje s prepričanji in vrednotami najbolj enostavno. Vrednote enostavno spremeniš z disciplino alokacije časa. Za spremembo prepričanj najdeš dovolj velike užitke v rezultatu in potencialno bolečino, če tega rezultata ne dosežeš in kaj hitro lahko človek obrne svoje mnenje. Čeprav večina ljudi že na tem nivoju opeša zaradi pomanjkanje volje, lahko z delom na sebi in vajo kaj hitro spremeniš svoja prepričanja in vrednote. Veliko večji izziv v resnici leži nekje drugje.

Največji izziv leži v globokih čustvenih ranah in samopodobi. Ko je nekdo, ki nam je blizu rekel, tebi pa ne bo uspelo ali si ne zaslužiš. Ko nas bi moral nekdo opaziti, pa nas ni, mogoče nenamenoma. Ko smo imeli največja pričakovanja v življenju, pa smo dobili eno samo veliko razočaranje. Takrat, ko se je zaril nož globoko v naše srce, posledično pa tudi podzavest, je nastala rana, ki se zdi, da je zakrpana, v resnici pa smo sami notri zašiti in nam vse skupaj onemogoča, da bi dosegli, kar smo si zastavili.

Dokler ne odpremo rane in očistimo vse smrdeče gnojnice življenja, kjer se kopamo, bomo cilje izjemno težko dosegli. Mogoče z disciplino nekatere takšne cilje celo dosežemo, vendar se ne počutimo niti približno tako sladko, kot bi se, če ne bi pod doseženim ciljem vrela gnojnica podzavestne bolečine. Nekaj nam je nekdo (velikokrat brez hudih namenov) vcepil, z nam grenko besedo, kar nato prerase v pošast znotraj nas, ki nas ovira pri tem, da živimo srečno življenje.

Študij je ena najmilejših oblik takšne samo-sabotaže, je pa izjemo dober primer delovanja tega pojava in povsem enostavno razumljiv. Na srečo ne gre za tako intimno življenjsko področje, da stanja podzavesti ne bi bilo mogoče hitro identificirati in se skušati z njim soočiti (če mi bo uspelo, vam sporočim). Bolj kot diploma, pa je konec koncev žalosten znanstveni potencial, ki bi lahko bil dosežen, če se ne bi skozi gimnazijska in študijska leta nabirala vsa ta čustvena gnojnica.

Ljudje pa žal sabotiramo svoje delovanje še na bistveno bolj pomembnih življenjskih področjih. Nekateri ostanejo v partnerstvu, kjer so zlorabljeni – znova in znova, ob enakem partnerju ali vdno enakih tipih osebnosti. Drugi nikoli ne napredujejo v karieri, čeprav imajo za to vse pred dispozicije. Tretji ne spravijo nikoli pod vajeti svoje finance, ne glede na to, koliko zaslužijo. Spet drugi, nikoli v red ne spravijo svojega zdravja; mogoče zato, ker jim je nekdo rekel, ko so bili majhni, da ne bodo nikoli atleti, mogoče zaradi kakšne druge čustvene bolečine (če ne gre za lenobo).

Če sami sebe sabotiramo na katerem koli področju življenja najlažje ugotovimo tako, da se ozremo nazaj v svojo preteklost in se vprašamo, ali si česa že nekaj časa resnično želimo, pa kar in kar ne realiziramo; ali odlašamo, ali se ne lotimo, ali gre vedno nekaj narobe, ko smo tik pred tem, da se zadeva realizira – lahko celo ob takih trenutkih zbolimo, najdemo kakšen drug izgovor, ali če so drugi vpleteni se kar naenkrat popolnoma spremeni situacija (njihov odnos). Vse to je le nekaj simptomov, da sami sebe boksamo v obraz. Nikoli ne smemo pozabiti, da niso drugi krivi, vendar mi sami. Ne glede na to, ali želimo spremeniti situacijo ali katero koli osebo v našem življenju, to lahko naredimo samo tako, da spremenimo sami sebe.

Na koncu pridemo do tega, da v življenju ni nič drugega razen konstantnega soočanja samega s seboj. Vse, kar si želimo, je dosegljivo, vprašanje je le, do katere mere nam uspe priti do svojega bistva in podzavest uskladiti s cilji. Želite lepega in idealnega moža/ženo? Pri 7.000.000.000 ljudi tak zagotovo obstaja. Želite biti bogati. Pri vseh milijardah, ki so v obtoku, potrebujete čisto majhen delček, da priteče k vam in boste bogati. Želite biti v najboljši formi. Ni je ovire, če ste fizično ok, da ne poskrbite zase. Želite doživeti razsvetljenje. Še manj je stvari ali ljudi, ki bi vas pri tem lahko ovirali.

Kje je torej problem? Nikjer drugje, kot v naših glavah. Najbolj površinsko pri vsakodnevnih vzorcih delovanja – dnevnih odločitvah, ki jih sprejemamo bolj kot ne na podzavestni ravni (navade). Potem pri večjih odločitvah, ki so zopet povsem v naših rokah, vendar pogosto posledica čustev in s tem nezavednih notranjih procesov. Na koncu pa je največji problem v najglobljih čustvenih ranah, nožih, ki so bili zariti v naše srce, takrat, ko smo imeli največja pričakovanja, takrat, ko bi se morali počutiti najbolj varne, takrat, ko so bile naše sanje zrezane na koščke.

Lahko ostanemo v čustveno-mentalni kletki. Lahko delujemo po vzorcih, ki so nam bili natroseni preko primarne in sekundarne socializacije. Lahko živimo življenje, kjer nismo mi mi, naše bistvo, vendar skupek nametanih in vrinjenih pričakovanj drugih ljudi. Pri tem nikoli ne smemo pozabiti, da življenje ni tako enostavno. Samo-sabotaža se slej kot prej začne odražati v kroničnem nezadovoljstvu, zagrenjenosti na nekaterih področjih življenja, spirali negativnosti, agresivnem vedenju in na koncu lahko celo v žariščih bolezni. Blokirana energija se odrazi na zelo izkrivljene načine.

Lahko pa odpremo rane, lahko razbijemo okove, lahko stopimo na pot življenja, ki nam je bila resnično namenjena. Podzavest je res podzavest, ni pa ovire, da se ne začnemo z njo počasi soočati. Lahko sami, lahko s strokovno pomočjo. To pomeni, da v današnjem svetu, kjer smo lahko kdor koli, postajamo vedno bolj to, kar v resnici smo.

Najslajše bitke so tiste, ki jih zmagaš sam nad seboj. Vendar to niso bitke, ki jih zmagaš s silo. To niso bitke, ki jih zmagaš s superiornimi veščinami in disciplino. Podzavest je preveč pretkana za takšne bitke in bo našla pot, kako nas ustavi. To so bitke, ki jih lahko zmagaš samo z ljubeznijo; ljubeznijo do samega sebe. Nasprotje strahov in zdravilo za vse te čustvene rane ni pogum, vendar ljubezen. Dokler ne odpremo čustvenih ran in jih napolnimo z ljubeznijo do samega sebe – da si zaslužimo -, bomo sami sebi metali polena pod noge; to pa je največji možni nesmisel v življenju.

Zato nikoli ne pojdite v vojno; sploh ne sami s seboj.

Ko odkrijemo vzorec, preidemo nad njega; takrat se dvigne naša stopnja zavesti; takrat razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja; takrat lahko začnemo odpirati rane in jih polniti z ljubeznijo in sprejemanjem samega sebe. Ko s ciljem povežemo globoko v sebi pozitivna občutja, občutja, da si zaslužimo, takrat smo na pravi poti. Zato je smiselno, da se v življenju čim večkrat vprašamo Zakaj se mi ravno to dogaja? Ko ugotovimo, pa je čas za čistilno akcijo.

www.blazkos.com