Tragični finale glede kardinala Rodeta

Tragični sklepni obrat je torej doživelo skoraj dve desetletji trajajoče sladko-kislo razmerje med edinim slovenskim kardinalom in glavnino tukajšnjih medijev.

Dvoglava pošast 

Res je, tako imenovana sredstva družbenega obveščanja so Franca Rodeta velikokrat pričakala na nož in mu niso dopustila, da bi bil “ljudski škof”, kot je nedavno potožil v intervjuju. A po drugi strani ni moč zanikati, da so ravno ona iz kardinala naredila najprepoznavnejšo katoliško osebnost na Slovenskem v zadnjih petdesetih letih. Televizija mu je recimo omogočila nekaj najbolj zvezdnih trenutkov, kot so bile izjave o Kučanu in lutkovnem gledališču ali recitiranje Prešernove Vrbe. Nenazadnje mu je eden od dnevnikov za značilno gostilniško izjavo podelil celo priznanje bob leta.

Toda po torku nič več ne bo, kot je bilo. Ali bolje, vse bo, kot je bilo. Mediji dokončno spet postajajo najljubši sovražnik katoliške skupnosti. Vsa prizadevanja za zbližanje z obeh straneh so z enim udarcem šla v nič. Povsem postranskega pomena je ob tem, da napada na kardinala nista sprožila samo tako rekoč prirojeno nasprotovanje vsemu, kar je povezano s Cerkvijo, in z njim združeno globoko nerazumevanje cerkvenega življenja pri nas in v svetu, marveč tudi dolgi meseci sprenevedanja, izmikanja in velikokrat vzvišenega modrovanja tam, kjer bi moral biti vsaj molk, če že ne vsaj simbolično posipavanje s pepelom.

Nič ne bo več štelo niti dejstvo, da so vsi dogodki zadnjih tednov v veliki meri pričevanje o nasičenosti z uniformirano monolitnostjo, kot jo je Cerkev v Sloveniji hotela kazati zadnjih dvajset let. Edinost v bistvenem nikdar ni bila resno ogrožena, na manj pomembna vprašanja so očitno včasih obstajali (in obstajajo) precej različni odgovori. Zna pa se zgoditi, da bo torkov medijski atentat na kardinala predvsem voda na mlin zagovornikov podobe tukajšnje Cerkve kot monolitnega bloka.  Če bo res tako, je Delo tudi na tej točki naredilo katoliški skupnosti velikansko medvedjo uslugo.

www.casnik.si