Odgovor na rektorjevo pismo: Poziv k novemu družbenemu dogovoru

Odgovor na rektorjevo pismo celotni akademski skupnosti Univerze v Ljubljani.

Spoštovani g. rektor, drage kolegice in kolegi akademske skupnosti.

Naj takoj na začetku povem, da je logično, da drastično zmanjšanje javnih sredstev ob povečanju obsega dela ni prav nič dobra popotnica za slovensko visokošolsko prihodnost. Obenem tudi mislim, da nobena analiza ali utemeljitve ministrstva ne bodo prepričale akademske skupnosti o edino taki možni poti. Pomaga lahko samo nov družbeni dogovor o delovanju Univerze in položaju celotnega slovenskega visokošolskega prostora.

Naj na tem mestu ponovim nekatere svoje, že prej javno znane poglede, s katerimi argumentiram nujnost temeljite prenove visokošolskega prostora:

1. Odnos študentov do študija: Študij za povprečnega slovenskega študenta ni investicija, ampak pravica, s katero želi čim lažje čim kasneje priti do papirja, ki se mu reče diploma. Koliko je ta papir vreden in koliko se bo naučil, sploh ni pomembno.

2. Odgovornost za zaposljivost: Ni osebne odgovornosti za zaposljivost po dokončanem študiju, saj je glavno, da študent študira, kar ga veseli ali pa se mu zdi lahko. Posledično imamo nezaposljive diplomante na eni strani in pomanjkanje izobraženega kadra na drugi.

3. Masovnost študija: Je res prav, da se na Univerzo vpiše vsak. Pretiravam, a leta 1993 se je v Sloveniji po podatkih Statističnega urada RS rodilo 19.913 otrok, leta 2011 pa se je na visokošolske zavode prvič vpisalo 19.508 študentov. Obenem pa ima po podatkih OECD zgolj 30% populacije mladih (25-34 let) v Sloveniji doseženo vsaj univerzitetno izobrazbo. Kam se izgubi razlika?

4. Kvaliteta študija: Pri masovnem študiju, kakršnemu smo priča v Sloveniji, in nezainteresiranosti študentov je logična posledica, da kvaliteta študija in znanje diplomantov padata.

5. Vzdušje v akademski skupnosti: Ob padanju kvalitete in znanja, nalaganju novih in novih obveznosti (mnoge so čisto birokratske narave) ter otežkočenem kariernem napredovanju, se tudi v sami akademski skupnosti ustvarja melanholično vzdušje.

6. Bolonjska prenova: Med prenovo ni bilo nikoli doseženo soglasje, kako bo s financiranjem programov. Če so nekateri naredili bolj kot ne kozmetično prenovo, pa jih je nekaj prenovo videlo tudi kot priložnost za občutno (včasih nepotrebno) razširitev svojega področja.

7. Optimizacija delovanja: Univerza ima tudi še nekaj rezerv na področju optimizacije, da ne uporabim besede racionalizacije.

Četrtkov protest pred parlamentom po mojem mnenju ne sme biti boj za sredstva, ampak poziv k novemu družbenemu dogovoru o položaju Univerze v družbi, v okviru katerega moramo poleg odgovorov na zgornjih 7 točk rešiti tudi vprašanje izrednih študentov in trajanje študentskega statusa (tudi v povezavi z višješolskimi programi), položaj zaposlenih in odnos javnosti do akademske skupnosti.

www.casnik.si