Ni bilo hudo, bilo je še hujše

V zadnjih letih, ko se srečujem z zgodbami ljudi, ki jih je prejšnji socialistični režim usodno zaznamoval, ugotavljam, da zgornji naslov več kot drži. Pod krinko srečnega otroštva in navidezne blaginje »Titove Jugoslavije« se skrivajo pretresljiva pričevanja majhnih ljudi, ki jih je sistem vzel med svoje kolesje in jih mlel in mlel, čeprav niso bili krivi nič drugega, kot da so živi.

Pravkar pripravljam oddajo v ciklu »Moj zgodba«, kjer bo predstavljana usoda družine B. Družine s šestimi otroki, najstarejši je bil ob koncu druge svetovne vojne star 15 let. Oče je bil mobiliziran k domobrancem. S svojo enoto se je moral umakniti na Koroško in s seboj je vzel omenjenega 15 letnika, ki je bil njegov posinovljenec. Po vračilu premagancev v roke zmagovalcev, ki so ga s prevaro opravili Angleži, je bil na Škofjeloškem gradu mučen in nato ubit neznano kje.

Otrok, katerega edina krivda je bila povezava z umrlim, je bil tam mučen (med tem so mu zlomili roko) in obsojen na smrt. Kazen so mu spremenili v štiri leta poboljševalnega doma, pod krivo obsodbo, da je ukradel nekaj jajc in kruha. V poboljševalnici je preživel tri leta in se šele leta 1948 vrnil na dom, kjer mama in ostali člani sploh niso vedeli, da je še živ. To je bil tudi ravno pravi čas za služenje vojaškega roka in tako je šel še za tri leta v mornarico.

Ostala družina je medtem izgubila vso posest in se je bila prisiljena preseliti k starim staršem, katerim so partizani že prej pobrali dobršen del imetja, ker je bil sin pri domobrancih. Otroci so bili v vasi okarakterizirani kot otroci izdajalca, »ta beli«, ves čas na očeh in v posmeh. Obe hčeri sta morali s 14. leti služit, da so preživeli in da se je eden od mlajših bratov lahko šolal. Kot pišejo v pričevanju o povojnem času, so jih bolj kot obvezna oddaja in življenje brez dohodkov boleli odnosi ljudi, ki so jih zasramovali in izločili, čeprav so bili le otroci. Npr. učiteljica, ki jih je v šoli naklestila zato, ker sta otroka z razbitimi nosovi zamudila k pouku, kljub temu da je vedela, da so ju na poti pretepli sošolci… Omenjajo tudi priljubljeno zabavo rdečih vaških pravovernežev, ki so ob koncih tedna vlomili v hišo, kjer so živeli in se nato s pretepanjem več ur izživljali nad mamo in njenimi nedoraslimi otroci. Otroci kljub temu, da so bili sirote, večkrat lačni kot siti, nikoli niso dobili pomoči v paketih UNRE ali Rdečega križa. Mama je otroke naučila klekljanja in tako so doma delali čipke, ki so jih za drobiž prodajali.

Zakaj sem opisal to zgodbo? Ker je aktualna še danes. Omenjeni otroci (razen enega) namreč, kljub nadarjenosti niso dokončali več kot poklicne šole. Opravljali so najtežja dela, ki so bila najslabše plačana in posledično imajo danes mizerne pokojnine. Nekdanji sistem jim ni vzel samo očeta, ki se ga nekateri sploh ne spominjajo, vzel jim je zdravje, izobrazbo, možnost normalnega življenja. Pustil jim je strah, ki še vedno tli pod pepelom demokratičnih sprememb, kajti tudi danes ne želijo, da se o njihovi usodi govori s polnimi imeni in priimki, ampak samo anonimno. Najstarejši brat je v alkoholu iskal pozabljanje najtežjih trenutkov svojega življenja in se je iz tega le težko izkopal. Kdo jim lahko ukradeno povrne? Jim kdo lahko vrne očeta? Ukradeno otroštvo? Kaj vse je preživela mama, ki je zgarana, brez sredstev in vsake državne pomoči, zasramovana kot vdova izdajalca, umrla pri 65. letih?

Tudi take zgodbe so naše zgodbe. To je naša polpretekla zgodovina. Le da je ta del potisnjen v kot in pometen pod preprogo. In kje so oni heroji, ki so se nad njimi izživljali? Lahko da imajo privilegirane pokojnine, nikakor pa nimajo čiste vesti. In tudi če so po komu od njih poimenovali ulico, njegova sramota ni nič manjša.

www.casnik.si