Zmaga Zorana Jankovića - lokalna katastrofa nacionalnih razsežnosti

Zoran Janković je sinoči slavil (in z donacijami mestnih koncesionarjev velikodušno gostil ‘svoje Ljubljančane’), toda ‘najlepše mesto na svetu’ ga je za njegove dosežke v dosedanjem mandatu nagradilo z zvenečo zaušnico.

Za župana, ‘ki dela’, je glasovala dobra četrtina volivnih upravičencev; pred štirimi leti je zanj glasovala dobra tretjina (pravzaprav slabi dve petini) Ljubljančanov. Od leta 2006 je, z drugimi besedami, Janković izgubil 20.000 oziroma četrtino volivcev. Relativno boljši dosežek kot leta 2006 je Jankoviću prinesla komaj 45-odstotna volivna udeležba.

Z volilno udeležbo je bila Ljubljana včeraj pod slovenskim povprečjem; pred štirimi leti je bila z 58-odstotno na državni ravni; skupaj je prišlo volit več kot 30.000 upravičencev manj. Še drugače, včeraj je v Ljubljani za župana skupaj glasovala le slaba petina več upravičencev, kot je pred štirimi leti dobil glasov zmagovalec.

Že ti najbolj splošni podatki o volilni udeležbi in udeležbi pri glasovanju o županu v Ljubljani pa seveda niso klofuta samo za Jankovića, ampak vse njegove tekmece in svetniške liste. Podrobnejši vpogled v sestavo včeraj glasujočih bi verjetno pokazal še druge ‘neprijetnosti’: skoraj popolno odsotnost mladih volivcev (tja do 40. leta), izjemno abstinenco visoko izobraženih ...). Kdor ima veselje, takšne podatke razlagati kot zmago in nekakšen dokaz, ‘da se svobodna Ljubljana ničesar ne boji’ in podobno, pač ima ustrezno voljo do moči.

Na državni ravni je volilna udeležba padla nekaj manj kot v Ljubljani (in tudi, denimo, Bojan Šrot in Franc Kangler sta tokrat zmagala z občutno manj glasovi ob precej nižji udeležbi kot pred štirimi leti), toda razloga za zadovoljstvo ne bi smel imeti prav nihče, nobena stranka, lista ali županski kandidat. Še zlasti nobena stranka. Janez Janša je sinoči sicer sijajno razložil, zakaj bi moral Borut Pahor ponuditi odstop svoje vlade (kot je pred štirimi leti v vlogi premiera Janša imenitno utemeljil, zakaj so lokalne volitve ‘nekaj drugega’ kot državnozborske), toda glavno ‘sporočilo’ včerajšnjih lokalnih volitev ni nezaupnica vladni koaliciji (še manj ‘zmaga’ pomladanskih strank), temveč odvrnitev od politike, politične kaste sploh, apatija in letargija volivcev, pasivni protest vseh (volivcev) proti vsem (politikom), demoraliziranih proti diskreditiranim.

S padcem na polovično volivno udeležbo se slovenski politični prostor za ‘neodvisne in drzne’ povzpetnike odpira še bolj na široko. Janković, Kangler, Šrot, Boris Popovič, Anton Štihec & Co so navzlic medsebojnim razlikam kolektivni nosilec svojevrstne politične populizacije (da ne rečem berluskonizacije) Slovenije, to, da se je ljubljanski župan sinoči spretno izmikal jasnemu odgovoru na vprašanje, ali namerava čez dve leti s svojo listo (spremenjeno v stranko) na državnozborske volitve, pa je v tej luči zlovešče znamenje. Z ne preveč domišljije si je mogoče predstavljati, da bo po še dveh letih Pahorjevih ‘reform in izstopnih strategij’ ter Janševih ‘drugih republik in interpelacij’ nacionalno koalicijo ‘lokalnih guvernerjev’ lahko zaustavila le še velika koalicija včerajšnjih poražencev (z dodatkom Desusa), ki sta se razglasila za zmagovalce. Morda.

Razgledi.net