V socializmu bi bil srečnejši, ker bi imel za kaj umreti

Simbol krščanstva - križ - je viden v skoraj vsakem gospodinjstvu, medtem ko državnih simbolov v domovih Slovenk in Slovencev ni. Če imaš na domu razobešeno slovensko zastavo, si deležen opazk patriotizma, če pa ti na steni visi s križa viseči Kristus, si pa zaveden državljan pravih vrednot.

Toliko hudega je bilo spregovorjenega o komunizmu in socializmu, da se celo jaz, ki sem rojen po Titovi smrti (l. '86), počutim krivega, ker sem bil del sistema, ki je človeka tako zatiral in omejeval. Koliko gnoja smo nametali na stari sistem, da bi smrdel tako, kot pravimo, da je smrdel. Mislim, da se je ta smrad zdaj že razvlekel tudi na zdajšnji sistem in ugotavljamo, da tisto zatiranje in omejevanje, ki smo ga pripisovali socializmu, najdemo isto v sistemu danes; pojavlja se le v drugačni preobleki, a smrad je isti.

Na račun partije in tistih, ki so s pomočjo partije prilezli zelo visoko, je padlo obilo ljudskih obsodb, brc, udarcev in pljunkov. Če bi pogledali situacijo danes, partija še vedno živi - živijo njeni vzorci delovanja. Za razliko od prejšnjega sistema je sedaj razdrobljena v različne podskupine, ki jim prikladno rečemo politične stranke. Danes živimo v decentralizirani in razpršeni partiji. Toda vseeno je vse skupaj politični sistem, kot je bil v času socializma in še prej komunizma in še vedno ima isto vlogo, kot jo je imel v takratnih časih. Politika ima oblast in moč in vpliv, kot je vse to imela partija. Vodilni kader v slovenskih organizacijah je tudi danes nastavljen politično, če pa ni, pa je večina vodilnežev preventivno s članstvom ali simpatizerstvom v eni od političnih podskupin (stranki). Če želiš kam prilesti, moraš biti član ene od politične opcije, po možnosti tiste s čim močnejšim družbenim lobijem.

Premlad sem, da bi vam lahko govoril o svoji izkušnji življenja v prejšnjem družbenem sistemu. Spomnim pa se, da sem moral na zadnjem sedežu avtomobila čez mejo tihotapiti katero od v Avstriji kupljenih igrač, toda povedano po pravici, bi takšno omejitev svobode tvegal tudi danes, če bi mi bili omogočeni takratni pogoji socialne varnosti, zaposlovanja, delovanja in ustvarjanja. Glejte en slikovit primer, ki se me sveže dotika: imam univerzitetno diplomo, sem brezposeln, brez denarne socialne pomoči in zdaj mi govorijo, da naj grem za zaslužek obirat jabolka. Pa tega nočem in ne sprejemam iz principa ne. Raje bom stradal - ne zaradi delomržnje ali ker bi mi bilo obiranje jabolk manjvredno delo, izpodčasti. Jabolka ne bom obiral v sedanjem družbenem sistemu, v prejšnjem pa bi jih. Ker če jih danes obiram, jih obiram za Kapital, torej za nekega kapitalista, za katerega največkrat ne vemo, kdo je, ki kasira bajno zaslužkarstvo in se razrašča v tajkunstvo, medtem ko izkorišča poceni delovno silo (suženjstvo še ni odpravljeno, le skriva se za minimalnim dohodkom delavskega razreda). Bi pa opremljen z univerzitetno diplomo iz socialnega dela (predbolonjski študijski sistem) sprejel delo obiralca jabolk, ker bi vedel, za koga delam. V tistem času bi delal za svoje sestre in brate in za Jugoslavijo, za svojo državo. Danes bi se razdajal za neidentificiranega kapitalista in prodal dušo za nek zaslužek. Tu smo izgubili vrednote, če govorite toliko o krizi vrednot! Ni kriva vzgoja, kriv je družbeni sistem. Če mislite, da vam vera v krščanskega Boga nadomesti vse iz tistega časa izgubljene vrednote, ste v isti ideologiji, kot smo jo uživali takrat.

Poglejmo na lokalno raven, kjer smo razdeljeni v mnoštvo občin. Znotraj občin so se razpasle politične skupine in lovke današnje modificirane partije se dotikajo tudi lokalnega prebivalstva, domala vsakega človeka z ulice. To je isto, kot je bilo včasih. Daleč od intelekta, ki bi naj imel možnosti za razvoj sodobne družbe. Recimo banalen primer, ki ponazarja politično (sodobno partijsko) umazanost lokalnega prebivalstva, če prideš na volitve, te pričaka volilni odbor, člani katerega so nastavljeni po politični poti - bodisi po simpatizerstvu bodisi po poznanstvu. Če ste mislili, da ste samo v prejšnjem sistemu morali paziti, kaj ste izusitili, da ne bi bili za izrečene besede tako ali drugače oškodovani, je isto v današnjem sistemu. Vodilni kader v vsej slovenski mreži se pozna neposredno ali posredno, na kolegialni ravni. Vodilni ljudje so v medsebojnih povezavah, ščitijo eden drugega v začarnih krogih molka, tako kot se je to dogajalo nekoč. Ena domina podpira drugo domino, ker se vse domine zavedajo, da če pade ena, bodo popadale vse.

In kaj smo naredili z rušitvijo prejšnjega sistema? Uničili smo državo in sprejeli Vatikan za svojo domovino (Vatikan v Sloveniji ne priznava drugih religij - primer: gradnja Džamije). Nadomestek je ponudila Cerkev in ponudila pot v nebesa. Slovenija je samo še formalnost. Ne moreš več delati za skupno dobro Slovenstva, ker karkoli boš delal, boš delal za nelociran Kapital. Delal boš za kapitalista, ki bo na tvoj račun bogatel in delal boš na ustvarjanju in poglabljanju razlike med najrevnejšim in najbogatejšim slojem ljudi. Suženjstvo in omejena svoboda delovanja je ista, kot je bila v času socializma. Ne moreš, da ne bi delal za Kapital in niti poskusi socialnega podjetništva po mojem ne prinašajo upanja, ker so to novotvorbe znotraj kapitalizma in ne nekaj, kar od njega biva neodvisno, samosvoje. To ni kvalitetno pomembna alternativa, ki bi imela moč izpodnesti temelje sodobnemu, brezosebnemu kapitalizmu.

Na travnike smo spustili krave Vatikanke. Razmnožile so se vsepovsod, tudi v sodobno partijo (današnji politični prostor - levi in desni skupaj) in v skoraj vsak slovenski dom. Niti komunizem niti socializem niti Tito niso imeli tolikšne pripadnosti, kot jo uživa papež s krščanstvom. Moč, ki jo ima tista optično prevarano majhna država Vatikan, je nedvomno močnejša od moči takratne Socialistično federativne republike Jugoslavije.

Če prideš v slovenski dom, ne najdeš visečih zastav Republike Slovenije. Najdeš pa največkrat simbole krščanstva (božansko opevane simbole diktature Vatikan). Danes skoraj ni več državljana, ki bi umrl za svojo domovino, za Slovenijo (takih več ne delajo), je pa ogromno tistih, ki bi umrli za Vatikan, za simbolno zlorabo Jezusa Kristusa, ki se jo grejo cerkveni "dostojanstveniki". Povejte mi, za koga naj umrem, če se za Slovenijo ne da več umreti, nategu dveh tisočletij (krščanstvu) pa ne priznavaš veljave?! Žalostno je, ker se te edino, ko iščeš smisel za samožrtvovanje, dotakne roka Kapitalista. In ko umreš, te ne pokopajo z državniškimi častmi. Pred tvojim odprtim grobom stoji in ima glavno besedo Vatikanski nastavljenec - duhovnik iz župnije tvojega domačega kraja. Adijo Slovenija.

www.morfejork.com