Umirite svojega "duha"

Ne vem, zakaj se ukvarjamo s sistemskimi vprašanji na nivoju družbe, ko je odprtih veliko osebnih, na ravni posameznika, vsakega individuuma. Materiala na področju človekove osebnosti nikoli ne zmanjka in če bi se poglobili na to področje posameznikovega razvoja, dodali nadgradnjo v obliki medosebnih odnosov, smo zaposleni v celoti.

Kdor se spušča v razvijanje samega sebe kot osebe, mu ne ostane dovolj energije za aktivno reševanje in urejanje družbenih vprašanj. Smoter obeh koncev poti pa je isti: ne moreš, da si ne bi postavljal vprašanja, kdo jaz sem, in nanje odgovarjal znovič in znova.

Najti zadovoljstvo s samim seboj

Dobro je najti ravnotežje, da ne zapadeš v obsesijo ne na individualnem ne na družbenem nivoju. Prava mera kritičnosti je izrednega pomena, da se ne izgubiš na lastnem potovanju v sebe, na odisejadi svojega življenja. Ljudje, ki krmarijo med količki, živijo bolj mirno in se ne izpostavljajo nevarnostim, četudi je njihov um kritičen. Vse ostale poti pa so rizične, kot prosto smučanje na divjem, neurejenem smučišču. Že res, da odpiraš nove poti, da postavljaš nove smernice, a tvegaš življenja in ne veš, kaj te čaka v naslednjih metrih - morda padec v brezno. Včasih si želim žrtvovanja, da bi iz mojega bivanja kaj na silo nastalo, spet drugič, ko najdem svojo srečo, mi izpostavljanja ni treba. Če sem zadovoljen s seboj, nimam potrebe, da bi spreminjal sveta.

So stvari, ki nas presegajo

Ko se najdemo, se svet upočasni, zaznava se razširi, duh pa umiri. Ljudje, ki so pomirjeni v sebi, so prepoznavni že na daleč, ker za razliko od vseh preostalih izstopajo v umirjenem utripanju energije, ki jo oddajajo. Ob njih se človek spočije, nabere novih moči, najde svoje izgubljene moči in se regenerira. Zanimivo je, da te ljudi, ki oddajajo tako posebno energijo, družbena vprašanja ne iztirijo, četudi jih situacija bremeni. Veščina je natrenirati duha, da spoznava razliko med tem, kaj je v njegovi moči, da spreminja in med tem, kaj ni v njegovi moči, da bi spreminjal. Ker nedvomno so stvari, ki nas presegajo in nad katerimi smo nemočni. Vsi smo v tokovih časa, ki vse spreminja, ki vse na novo definira in zahteva reinterpretacije vsega, kar je in kar je bilo. Tako kot se prihodnost na novo načrtuje in sproti spreminja, tako se dogaja z našim življenjem v celoti. Nekaterih stvari ne moremo načrtovati.

Opazujmo svoje življenje

Življenje ni dobrina, ki bi jo koristili ali zapravljali. Zato zakorakajmo svobodno v svoje svetove, neobremenjeni z zahtevami, ki si jih ustvarjamo sami, saj se svet z njimi ali brez njih ne bo sesuval. Se pa lahko sesujemo mi sami, pa svet tega ne bo opazil. Bodimo pozorni do sebe, spoštujmo svojo pot, bodimo pogumni, kar se tiče sprememb naše življenjske poti. Radujmo se tistega, kar ustvarjamo in čutimo in si dovolimo, da smo lahko to, za kar smo se rodili. Ker ni pravih in nepravih poti. Samo pot je, ki jo hodimo. Nimamo večih poti, le eno imamo. Korakaj, človek, sebi naproti!

www.morfejork.com