Primož Kozmus - tipično slovenska vrnitev

Verjetno še zdaleč nisem bil edini, ki je vedel, da se bo Primož Veliki slejkoprej vrnil v ring. Njegov odhod je bil pospremljen s preveč jokcanja in s preveč fanfarami, da bi lahko ostalo pri njem. Visokoleteče, sapo jemajoče besede o tem, da je stagniranje, četudi na svetovnem vrhu, nenavdihujoče, so bile sicer lepe in patetične. A nič več kot to.

Prekletstvo pozabe

In četudi sam nisem prepričan, da ni bil vnovični prihod z enako dozo solz in fanfar vračunan že v odhodno sceno največjega slovenskega atleta, se bom skušal delati, da je bil mišljen iskreno. Zakaj tudi ne? Marsikdo se umakne na vrhuncu kariere, ko je dosegel že vse, kar se zdi človeku možno. Kozmus torej ne bi mogel izbrati boljšega trenutka.

Ampak nato se mu je zgodila kurantanska (in občečloveška) stvarnost. Ugotoviti je moral, da je Hamletova krilatica “Šest mesecev – pa še ni pozabljen?” za naš čas bistveno preoptimistična. Pretakanje solz za svetovnim in olimpijskim zmagovalcem je bilo sicer nedvomno iskreno, a že kratek čas zatem o njem ni bilo več sledu. Še ob nedavnem evropskem prvenstvu se je malokdo spomnil, kako krasno bi bilo, ko bi naše barve znova branil Kozmus.

Lassie se vrača

Ker se niti igralska kariera ni izkazala za posebej obetavno, se je športnik iz Presladola odločil za edino logično potezo in pompozno preklical svoj lanskoletni umik. Zopet ravno (še) v pravem trenutku, ko se Slovenci ob priimku Kozmus še niso spraševali, ali gre za kakšnega politika, modnega kreatorja ali strelca na glinaste golobe.

Hitro je bila pri roki tudi domiselna utemeljitev, podobna tisti iz lanskega leta. Le da sedaj ni več govora o stagnaciji na vrhu, kje pa, olimpijski zmagovalec iz Pekinga kani ravno tako zmagati v Londonu, in to s svetovnim rekordom. Se pravi z boljšim dosežkom od Ukrajinca Jurija Sediha, ki je v Stuttgartu v nekih drugih časih kladivo zalučal tja do 86,74 metra.

Tolažba za premierja

Je pa še ena podrobnost, ki bi Kozmusovi najnovejši predstavi domala podelila vzhodnonemški ali sovjetski lesk. Za atletovo vrnitev je namreč prvi uradno izvedel kar Borut Pahor osebno. Pozneje je zadevo sicer popravil predsednik atletske zveze in začel nekaj mencati o tem, da so bili o pretresu že pred dvema mesecema obveščeni velmožje slovenske atletike.

Hkrati Primožu njegovega ravnanja ne kaže preveč zameriti. Predsednik vlade preživlja nemara najtežje dni svojega mandata. Za nameček ga, ko se mu je zgodila njegova mala ultra, predsednik republike ni poln razumevanja podprl, kot je ravnal v primeru njegovega ministra in velike ultre, marveč mu je – hudo ranjenemu – celo skočil v hrbet. In če upoštevamo, kako rad se Pahor druži s slovenskimi športniki in drugimi narodnimi junaki, začenši s Slavkom Avsenikom, mu je zaupanje metalca kladiva nedvomno vsaj za trenutek izboljšalo mrko razpoloženje.  V primeru, da trmasti atlet izpolni svojo napoved in v Veliki Britaniji zares zmaga, bo lahko premier njegov uspeh dodal na tehtnico pred volitvami leta 2012. Saj mu bo, kot je zagotovil, po svojih močeh stal ob strani. Toda trenutno ima po mojem mnenju Kozmus kljub enoletnemu postu veliko več možnosti za zmago na olimpiadi kot njegov sponzor za ohranitev premierskega stolčka, ne po volitvah, marveč do njih.

www.casnik.si