Malo delo je poizkus odpravljanja simptomov, ne pa dejanskih težav

Eden izmed komentarjev na forumih rtvslo.si  je bil, da predlog Zakona o malem delu ne naslavlja vzroka bolezni, ampak simptome - delo na črno, podaljševanje študentskega statusa in delo preko napotnice, (pre)majhne prispevke v pokojninsko blagajno, preveliko profitabilnost študentskih servisov, finančno ravnanje študentskih organizacij... 

Nihče več ne govori o vzrokih za trenutno stanje:

• Slovensko gospodarstvo ne potrebuje 15 tisoč (in več) diplomantov (raziskava Student Info iz 2009), ker so največji delodajalci v tej državi Mercator, Gorenje, javna uprava... Mercator zaposluje predvsem nižje izobražene kadre, prav tako Gorenje, ki poleg tega tekmuje s Kitajci, Indonezijci... Javna uprava kot npr. največji zaposlovalec doktorantov bi verjetno izplačala Nobelovo nagrado tistemu, ki bi brez protestov, stavk in referendumov hitro in znatno zmanjšal števila javnih uslužbencev ali pa jih vsaj naredil bolj učinkovite. Čez 30 let bo tretjina odraslih imela diplomo in Slovenija bo v povprečju imela visoko izobražene državljane. Smer je jasna že nekaj časa: Ali bomo imeli za trakom diplomante, ali pa bomo spremenili strukturo podjetij - več Google-ov, BMW-jev ipd. 

• Slovenski zaposleni je preveč obdavčen: Pika. Smo v vrhu EU lestvice po obdavčenju dela in delodajalci enostavno iščejo načine, kako zmanjšati stroške dela, odpravnine ob odpuščanju slabega zaposlenega... Nastal je strah pred zaposlovanjem ljudi. Sistem je funkcioniral, dokler so bila velika državna podjetja v dobri kondiciji in je bil socialni mir v državi bolj pomemben od učinkovitosti podjetja. Zdaj ko se je gospodarstvo skrčilo, se išče odlašanja plačila socialnih prispevkov (Steklarska nova, Vegrad, itd.) ter prosi državo za pomoč. In če se že zaposluje, je zaposlitev preko sedanje študentske napotnice najbolj racionalna odločitev. Zlahka najdete oglas - iščemo študeta za 8-urni delovnik. Vizija sindikatov po službah za nedoločen čas je zato postala utopija, najbolj pa se to kaže na hrbtih prvih zaposlitev - koliko prijateljev poznate, da so dobili prvo službo za nedoločen čas?!  Zakon o malem delu predvideva 30% obdavčitev in prikrajšanje zaposlenega za mnoge bonitete obdavčenega delovnega razmerja (delovna doba, pokojninsko zavarovanje...). To vsekakor ni videti kot korak v pravo smer.

• Visoko šolani kadri so mnogo preveč obdavčeni: Politiki imajo že 20 let polna usta iskanja ter podpiranja kreativnih in inovativnih visoko izobraženih ljudi. Ker ti morajo biti gonilo razvoja družbe, ne pa da so v vrsti na Zavodu za zaposlovanje. V njihovo šolanje se je z davkoplačevalskim denarjem investiralo 20 let  in ko bi moral priti trenutek njihovega učinka na družbo, se za večino sploh ne najde delovno mesto ali pa je ta na nivoju dveh stopenj izobrazbe nižje. Vprašajte tiste na Zavodu za zaposlovanje, kakšne službe jim ponujajo in kakšni so pogoji za začasno prejemanje socialne pomoči. To je razpad sistema iz vidika učinkovitosti. 

• Novodobni diplomanti so vse bolj mobilni in jim postaja vse manjši problem zapustiti (zaplonkano) državo, ki samo jemlje in prerazporeja. Visoko produktivni ljudje so v tujini bolje plačani in delajo v boljših pogojih. Kmalu bomo priča scenariju: šolan v Sloveniji, zaposlen v tujini, pridem za nekaj dni obiskat starše. Vse več mladih se ukvarja z mislijo, da če ne bo sprememb na bolje, je odhod v tujino zelo verjetna opcija. Morda s tem razveselimo državo - ne bo ji potrebno iskati službe za nas, predvolilna statistika nezaposlenih diplomantov pa bo kazala na uspešen mandat. Vsaka pametnejša država dela na novačenju šolanih ljudi - drugi so investirali v njih, mi jih zdaj dobimo že pripravljene. Še en indikator razpada sistema, samo da ga še ne merimo periodično.

• Zaposleni v Sloveniji velikokrat še svoje bruto plače ne poznajo, kaj šele t.i. bruto-II plačo, ki je dejanski strošek delodajalca. Večina svoj mesečni zaslužek vidi kot neto nakazilo na svoj osebni račun. Vse bolj pa smo soočeni s situacijo, ko je potrebno bolj podrobno poznati svojo dodano vrednost v organizaciji, kjer smo zaposleni. Koliko so ljudje seznanjeni s podrobnostmi svojega  osebnega dohodka, kažejo nedavni dogodki, ko se več let ni zaznalo, ali je delodajalec poravnal obveznosti socialnih in pokojninskih prispevkov. Ker to do primerov Steklarska Nova in Vegrad ter vse višje starostne meje za upokojitev nikogar ni zanimalo. Bilo je samoumevno. Zveni kapitalistično. Je pa objektivno. Sami izbiramo ali bomo živeli v stvarnosti ali v iluziji. Bruto-II (cca. enkrat večji od neto plače) je znesek, ki nam ga delodajalec lahko dolgoročno izplačuje. In le z zavedanjem svoje vrednosti za podjetje bomo lahko vedeli, ali imamo trdne temelje za svojo službo, ali pa že iščejo način, kako nas kot strošek odpraviti. Zato se v Sloveniji nekateri posamezniki nikoli ne bojijo za službo, kar nekaj jih je pa takšnih, ki bi se ob teh debatah v zemljo skrili. 

• Visoki izdatki za pokojnino, ki je ne bom dobil: Pokojninski sistem je piramidna igra. Boljši referendum kot za malo delo bi bil, zakaj me država sili v sistem, kjer bomo mlajše generacije očitno na izgubi. Lahko smo socialno usmerjeni in podpiramo medgeneracijski sporazum, vendar ne želimo pa biti osli. 
• itd...

Teh argumentov je še kar nekaj in prav vsi udeleženci razprave jih zelo dobro poznajo. Vprašanje je samo, katere zaradi svojih političnih nazorov ali osebnih motivov izpostavljajo.

Kdo se sploh v parlamentu zavzema za mlade?

Težko je presoditi, ali so argumenti nasprotnikov malega dela upravičeni in bo sprejem dejansko peljal v dodatno poslabšanje situacije za zelo ranljive družbene skupine: brezposelne, upokojence in mlade po končanem šolanju. Argumente sindikatov (ki se večinoma borijo za preživete sisteme) in ŠOS-a (odkrit boj za finančna sredstva) je zaradi pristranskosti včasih težko jemati kot kredibilne. Minister Svetlik po drugi strani zatrjuje, da je to korak v pravo smer. Glede na slabo podporo celo med koalicijskimi poslanci je kar težko za verjeti, da je zakon popoln (op.p.: Če iščete zastopnika mlajših generacij v parlamentu, priporočam posluh za komentarje Vita Rožeja). Opazi se, da je med mlajšimi in da ni že tretji mandat na mehki poslanski funkciji. Kljub vseprisotnem stranskarskem enoumju se med redkimi odkrito zavzema za reševanje težav mladih. Drugi imajo svoje volivce ali občine, za katere se zavzemajo.

Stran z lenimi uradniki, nesposobnimi direktorji, večnimi "parlamentarci", socialističnimi sindikalisti

Dejstvo je, da spremembe so potrebne. Zato je morda najbolje upati, da bo malo delo takoj  prineslo ali znatno izboljšanje ali pa bo dokončno streslo to našo hiško iz kart. In bo ljudstvo potem lastnoročno odpravilo celotne garniture večnih udeležencev parlamenta, socialistično usmerjene sindikaliste, lene javne uslužbence s pogodbo za nedoločen čas, skorumpirane javne uslužbence in sodnike, arogantneže in nepotiste na Zavodu za zaposlovanje, slabe učitelje, preplačane zdravnike, nesposobne direktorje državnih podjetij... Ker nič drugega ne bo preostalo. Ker se o istih bolezenskih simptomih pogovarjamo že več let. 

www.student-info.net