Zločin brez žrtve

Komisija Odbora za etiko je obravnavala in potrdila dokazno gradivo, da je poslanec Charles Rangel v trinajstih primerih prekršil etična pravila Predstavniškega doma Združenih držav Amerike. Očitali so mu naslednje prekrške: ni prijavil dohodkov od hiše v eksotični državi (začne se z D, vendar ni Dubaj). Pisarniško osebje in potrebščine je uporabil za zbiranje sredstev v korist javnemu visokošolskemu zavodu. Kampanjo za izvolitev v Kongres je vodil iz neprofitnega stanovanja.

Odbor za etiko v polni sestavi bo odločal o kazni za prekrške. Na voljo imajo naslednje sankcije: Resolucijo, s katero Predstavniški dom obžaluje Ranglovo ravnanje, plačilo kazni in odvzem imunitete.

Kriv česa?!

Odvetnik Odbora je sistematično predstavil 549 dokumentov in drugih dokazov. Hkrati je zanikal, da se je Rangel osebno okoristil. Imamo torej zločin brez žrtve? Osemdesestletni politik iz newyorškega Harlema, med drugim zaslužen za uspešen gospodarski bojkot južnoafriškega apartheidskega režima, je kriv – malomarnosti.

Kdor malomarno ravna s tako dragoceno dobrino, kot je zaupanje v državne inštitucije, zasluži kazen. Ljudje imajo pravico do poštenih politikov in državnih uradnikov. Korupcija namreč pomeni ne samo zapravljanje skupne lastnine (davkov in državnega premoženja), ampak prej ali slej pripelje tudi do ukinitve pravne države. Pravo pa ščiti šibkejšega – močni znajo namreč sami poskrbeti zase. Pokvarjeni politiki in javna uprava so zato najhitrejša pot k splošni revščini in nasilju.

Amerika ni Slovenija

Ključne razlike med državama so: jezik, velikost in moralni kompas. Kjer moralni kompas v politikih, sodnikih in državljanih deluje, zadeve dobijo svoj epilog. Kjer je kompas pokvarjen ali ga ignorirajo, ljudje tavajo v temi, strahu in revščini. Zakaj si Rangel tako prizadeva, da ne bi prišlo do obsodbe? Uspešen politik je, tudi priljubljenosti mu ne manjka, saj je bil že dvajsetkrat zapovrstjo izvoljen. Zagotovo ne gre samo za ugled ali strah pred globo. Zaveda se namreč, da mu volilci ne bodo odpustili, če je pokvarjen. Pri večini Američanov moralni kompas dela.

Zakaj republikanci in demokrati uspejo najti skupni jezik v takih primerih? Prvič, spoštujejo dejstva. Tu ni prostora za politikantstvo: soseda so vrgli iz stanovanja zaradi kršitve najemne pogodbe, Rangla pa ne – stvar je jasna. Rangel je poslal prošnjo za donacijo predsedniku podjetja, ki je v Kongresu želel vplivati na zakonodajo – kdo ne razume, da gre za izkoriščanje uradnega položaja? Drugič, predstavniki ljudstva raje živijo v urejenem Kongresu kot v hlevu. V hlevu namreč smrdi in prej ali slej se človek tudi sam umaže.

Slovenija ni Amerika. Glede jezika in velikosti se ne da veliko narediti. Z moralnim kompasom pa je tako, da ga ljudje bodisi upoštevajo bodisi ne. Če sledijo igli, ki kaže v smeri poštenje in pravičnost, potem bodo tja tudi prišli. Če želijo živeti v urejeni hiši, jo bodo počistili.

Če pa sodijo v hlev, potem bi bilo na mestu, da ustrezno preimenujemo Državni zbor, sodišča in konec koncev tudi lastno prebivališče.

www.casnik.si