Brez pripomb

Neki družini se je rodil dojenček. Takoj po porodu so pričakovali, da bo zajokal, toda od njega ni bilo nikakršnega glasu. Dnevi in meseci so tekli, otrok se je lepo razvijal, toda še vedno je bil tiho. Hodil je že po vseh štirih, kmalu se je postavil na nogice in je tudi shodil, star je bil že leto dni in več, iz sebe pa ni spustil glasu. Da ni gluhonem so opazili že kmalu po rojstvu, saj se je zdrznil od vsakem poku ali malo močnejšem šumu, kasneje pa je tudi ubogal starše, če so mu kaj  ukazali.  Vse  je  bilo  v  redu,  le govoril ni nič. Tako je bilo še nekaj let, ko je fantič praznoval  svoj  peti  rojstni  dan.  Sedeli  so za mizo in jedli, pili in se gostili, ko je mali nenadoma spregovoril:
- Tale torta pa ni dobra, na kislo vleče!
Oba starša sta se začudeno spogledala, pogledala proti sinu in mama je presenečeno in veselo dejala:
- Kaj? Ti govoriš?
- Seveda, zakaj pa ne bi? – je odvrnil sin.
Mama:
- Kako pa da do sedaj nisi izrekel niti ene besede?
Sin:
- Do sedaj nisem imel niti ene same pripombe, vse je bilo v redu.