Včasih je primanjkovalo potice, danes primanjkuje časa

Dočakali smo pravico do doživeti pravljičnost. Dodeli se nam jo za čas okrog božiča in novega leta. Za te dni je spodbujena, pravzaprav vsiljena, da bi jo morali okusiti.

Svet okrog nas se ji prilizne in ji omogoči tolikšno vplivnost, da je lahko čutiti tudi pritiske. Rado jo spremlja naglica in manija potrošništva. Zgodi se več vrhuncev, vse zamujeno tekom celega leta bi se naj v teh dneh nadomestilo in to bi naj bila zadnja in najprimernejša priložnost. Taka mentaliteta prevlada, ljudje si jo pa tudi privoščijo. Strašno je spoznanje, da gre povečini za masovno avtosugestivno družbeno stanje in to še bolj strašno občutijo tisti, ki nimajo možnosti ne priložnosti ustvariti si normativno pravljičnost. Včasih je težava v finančni stiski, še huje pa je v primeru čustvene izoliranosti. Dobro bi bilo premisliti, ali je pomanjkanje božiča res samo okoliščina ali nemara posledica naših ravnanj. Ni malokrat, ko pravljičnost sami zavrnemo, ker želimo nekomu nekaj sporočiti, ko bi nas gledal v pomanjkanju. Obraz trpljenja in bolečine je itak vedno v modi in sočutje se zgodi večinoma avtomatsko, ker smo ljudje dobri in polni ljubezni - zlasti v teh dneh.

Narava kapitalizma je iz vsake priložnosti skovati dobiček, četudi se napaja na dobroti srčnih ljudi. Ljubezen do sočloveka je - zgleda da - večen prodajni hit, na katerega se nalepijo prodajni artikli, simboli tistega, kar se ubesediti ne da. In ljubezen končno dobi instant obliko (priročno!), sami si jo lahko izberemo in kupimo, izbiramo o obliki, barvi, vrednosti in ceni te ljubezni. Kot da bi bila naša ljubezen do sočloveka merljiva z vrednostjo bankovcev v denarnici, ki jih odštejemo, da bi pokazali, koliko nam je oseba, ki jo ljubimo/imamo radi, vredna. Pa vendar se vsak normalen od nas zdrzne ob taki primerjavi in z vso svojo odločnostjo poskuša zanikati, da pri njemu pa že ni tako, ob tem pa pozablja, da je vse življenje tako zelo zaposlen in vrteč se okrog razlike med svojimi prihodki in odhodki, da za kaj drugega kot za delo in delo in delo v življenju skorajda nima prostora.

Je pa res, da se vsi s tem ne obremenjujejo, zlasti tisti ne, ki so sami odgovorni za svojo bedo, katero božični čas le še bolj potrdi. Za vse lepo je treba delati in si organizirati čas, se izpostaviti odrekanju in disciplini, se pa strinjam, da je ždeti v svoji situaciji in kazati obraz, ki se mu godi krivica, kratkoročno prijetneje in človeku ugaja. Nekateri pač živijo od odzivov usmiljenja. So pa ubogi samo v tem vidiku, da ne znajo poskrbeti zase, vse ostalo je izkoriščanje, ki se ga upravičuje na najbolj ustvarjalno možne načine.

Slišal sem, da so imeli ljudje nekoč veliko več svobodnega časa, pa tempo življenja je bil občutno manj hiter. Govorijo tudi, da danes živimo v brzini, samo da bi zasledovali smernice, standard, obdržali trenutno in hkrati eksponentno rasli. Če se ta rast ustavi, to pomeni, da nam gre slabo in občuti se splošna družbena panika, na katero se odgovori s še večjim pritiskom za povečanje hitrosti delovanja. Naglica bi naj določala ritem sodobnega človeka, visoko socializiran človek pa bi naj znal kljub vseprisotni naglici vleči več vzporednic hkrati in delovati večtirno.

Ljudje izgorevajo, nič presenetljivega, ko pa so tendence takšne, da izostaneš, če ne slediš družbenim usmerjevalcem in ti ne preostane drugega, kot da slediš koloni in se v času življenja skušaš prebiti v ospredje, da bi imel še sam besedo pri narekovanju tempa in izbiri smeri. Sodobna smer gre v izgubo svobodnega časa, ker z njim kupujemo potice in roko na srce, pri tem pretiravamo. Če je bil nekoč praznični čas ob koncu leta siromašen, saj je primanjkovalo kruha in potice, je v sodobnem času isto siromašen, le da tokrat pomanjkanje potice zamenjuje pomanjkanje časa. Čas, ki bi bil za ustvarjanje prazničnega vzdušja, vztrajno izumira, to prazničnost pa odkupujemo v najbližji veletrgovini. A kaj ko nobena potica ne nadomesti pomanjkanja trenutkov, ki se jih nasprotno, če imajo ljudje svoj čas, da preživeti z najdražjimi.

Objem tudi vsem tistim, ki so polni potic v ustih, saj pozabljajo, da bistvo ni v prebavljanju sladke praznične hrane! Potrudite se, da prazniki ne odidejo v kanalizacijo (podzemlje sodobne globalistično potrošne družbe). In zapomnite si: Poln želodec ne nadomesti praznine v srcu.

www.morfejork.com