Če jih bo država odkupovala, ne računajte na občutno cenejša stanovanja

O državnem posegu na stanovanjski trg je finančni minister Franci Križanič prvič na glas razmišljal pred – dvema letoma. Takrat še ne v kontekstu reševanja gradbincev, ampak ‘keynesijanskih protikriznih ukrepov’. Potem se je sredi leta 2009 vlada rodila zamisel o jamstvenem skladu za fizične osebe, od katerega je minister Križanič med drugim pričakoval ‘oživitev trga nepremičnin’.

Vmes in kasneje je finančni minister natresel še kup zamisli, med drugim o reorganizaciji in delni privatizaciji državnega stanovanjskega sklada, konec lanskega leta pa se je nato oklenil zamisli o ‘nekakšnem’ državnem odkupu stanovanj. Kot je videti, se hočeš nočeš s to domislico zdaj ukvarjata tudi za stanovanjsko politiko ‘primarno’ pristojni minister Roko Žarnić in gospodarska ministrica Darja Radić.

Tokrat gre zlasti in predvsem za reševanje nasedlih gradbenih podjetij, čeprav morda res predvsem zato, da pod njihovimi ruševinami ne bi zmečkalo majhnih kooperantov in podizvajalcev, pa tudi, da (državne) banke ne bi imele še slabših bilanc. Kakor koli, izjave ministrov po včerajšnji seji vlade dajejo slutiti, da vlada ne ve prav dobro, kaj lahko in naj naredi, bi pa to rada naredila kar najhitreje. Kar precej spominja na medtem morda celo že potihem opuščeni aktivizem vlade s premierom Borutom Pahorjem na čelu, da gradbincem zagotovi ‘državna jamstva’ za ‘milijardne posle’ v tujini (recimo Libiji).

Najnovejša ‘pobuda’ o odkupu nekaj tisoč stanovanj, ki jih gradbena podjetja na mrtvem nepremičninskem trgu ne morejo prodati in zato niso sposobna servisirati posojil (državnih) bank, ima imenitno možnost, da konča podobno kot druge Križaničeve (in Pahorjeve) ideje o ‘reševanju delovnih mest’ v gradbeništvu in sploh ‘zagonu konjunkture’. Kar bi bilo še najboljše, namreč, da bi se lepega dne ministri zbudili s spoznanjem, da zasebni kapital za nov stanovanjski sklad ni zainteresiran, da država ‘nedolžniškega kapitala’ za skoraj, denimo, četrtmilijardni poseg nima (čez palec in zelo ‘zmerno’, 4000 stanovanj krat 60.000 evrov) in da je v prepleteni pajčevini kreditov, hipotek, terjatev in dolgov med bankami, gradbeniki in njihovimi podizvajalci pravzaprav nemogoče najti ‘bremen prosta’ stanovanja za omembe vredni poseg.

Povrh vsega se vlada ne more odločiti, ali naj bi nov sklad odkupoval neprofitna najemniška stanovanja ali (tudi) ‘ona druga’ (za ‘nadaljnjo prodajo’) in niti pregleda nad tem, koliko od menda dobrih 15 tisoč dokončanih neprodanih stanovanj sploh pride v poštev za tovrstne namene. Dvom, da bo vlada o tem čez dva tedna vedela kaj bistveno več, je utemeljen, a to ministrov včeraj ni oviralo, da ne bi na glas razmišljali o tem in onem. Ministrica Radićeva med drugim o ‘ indicih, da se povpraševanje na trgu povečuje. Če se je trg začel prebujati, ni smiselno, da nanj kdor koli intervenira’.

Ni mi prav jasno, kako bodo v pičlih dveh tednih ‘indici’ prerasli v gotovost ‘povečanja povpraševanja’, se mi zdi pa prav možno, da bo morebitne nežnozelene bilke ledena nepremišljenost ministričinih izjav medtem pomorila. Ker bo trg pač počakal še dva tedna in čez – v pričakovanju odločitve države. In kaj si vlada pravzaprav želi, da bi se na trgu zgodilo? Če verjamemo ministrici, potem je njen cilj znižanje cen: ‘Zakaj posegamo na trg? Ker ne pride do znižanja cen na trgu. To pomeni, da trg ne deluje optimalno. Ko cena ne uravnava ponudbe in povpraševanja, je smiselno, da vstopi država.’

Če zanemarim vse drugo v navedeni izjavi, malce sumim, da ‘trg ne deluje optimalno’ prav zato, ker že dve leti vsi pričakujejo, da bo nanj vstopila država. In s tem ‘odrešila’ tako (državne) banke kot gradbena podjetja in še ‘mlade družine’ povrhu. Bankam se zato ne mudi z ‘zasegi’ in odprodajo stanovanj po tržno sprejemljivi ceni (ker bi morale narediti dodatne odpise), izgovarjajo pa se med drugim s tem, da za takšne posle niso usposobljene. E, če niso usposobljene, zakaj pa so pa potem jemale hipotekarna zavarovanja? Gradbena podjetja sama pa po nižjih cenah bodisi ne morejo (zaradi hipotek) bodisi tudi nočejo prodajati, ker pač računajo na to, da bodo z državo zlahka dosegla višjo, čeprav morda nekaj nižjo ceno od tiste, ki so si jo obetala pred začetkom krize (in v kateri je bilo zanje najmanj 25 odstotkov ‘marže’).

S tovrstnim razbijanjem porcelana na stanovanjskem trgu potemtakem vlada najbolj škoduje prav tistim, ki so na njem v neenakopravnem položaju – podizvajalcem in ‘mladim družinam’. Prvi bodo zadnji na vrsti za poplačilo, tudi če bi država posegla na trg, druge pa ne morejo pričakovati tržne ‘uravnave ponudbe in povpraševanja’. Bank in gradbenih podjetij pa s tem ne bo rešila pred odpisi, prisilkami in stečaji.