Vrag eden

Eden možakar pa je vcejlak ovak z lažanjom obodo. Že trno rano je zdoumi odišo. Šou je k lübici, za stero žena nika ne smej zvedeti. Cejli den sta se najbole lepou mela. Skur cejli čas sta tisto najlepšo delo delala. Depa vsikšo lejpo gnouk mine. Možakar domou mora iti. Mujva se, oblejčti se mora. Za té čas svojoj lüjbici povej, aj njemi cipele zgrdi z blatom pa aj travo gor na blato zakeli. Küšnete se, možakar domou de.

Eške pošteno prejk praga ne stoupi, že se njegva žena zglasi:

»Vrag eden, gde si cejli den zaplejto!«

Možakar pa vcejlak miren ostane. Ženo samo v oči pogledne pa njoj pravi:

»Draga žena, ka aj ti povejm? Cejli den sam pri ednoj lübici biu. Cejli nemili den sva v posteli bila pa se radiva mela. Tak je bilou, ti pa kak škeš.«

Žena ga gleda, ga pogledne od glav do pet. Tam njegve zamazane cipele vpamet vzeme.

»Ti, vrag eden! Ti boš meni lažo? Vej te zvün mene več ena ne pogledne. Si brodiš, ka sam noura gé ali kaj? Vidim ti na cipelaj, ka si cejli den golf špilo. Ja, ja, ti pa lüjbice?!«