Po štirih letih spet v Sovi – kjerkoli že je arhiv, Slovenija je v njem

Skrb opozicije in Janeza Janše osebno za arhivsko gradivo seže človeku v srce. Demontaža pravne države (torej tistega, česar že itak ni več, če že je, je pa dveh hitrosti ali z dvojnimi merili, kar pa spet ni kaj več kot bistroumni nesmisel) in pravzaprav že državni udar da je ravnanje Sove in Arhiva Slovenije (ter potem še vlade z novelo zakona ‘za nazaj’), ki ne dovolita vpogleda v tisto, kar je po zakonu dostopno. Po skoraj natanko štirih letih smo tako tam, kjer smo bili – v Sovi. In arhivu. V preteklosti, ki je naša sedanjost.

Prihodnost je tista razsežnost časa, v kateri se nam dogaja samo zgodovina. Zaradi arhiva bomo namreč jutri predvidoma priča redkemu družbenemu pojavu ‘vrha’ parlamentarnih strank. Ne morda zaradi ‘šestih razvojnih prioritet’ koalicije, ampak zaradi preteklosti. Predsednik vlade Borut Pahor ni zahteval poročila o stanju v NLB (recimo od agencije za upravljanje kapitalskih deležev, te imenitne domislice za razpršitev lastniške odgovornosti države), ampak poročilo o stanju arhiva (od tajne agencija in Asa); Janša ni zahteval vrha strank zaradi državnozborske demontaže pravne države z nespoštovanjem ‘občinske odločbe’ ustavnega sodišča, ampak državnega udara, ki ga ne bi moglo biti, če bi, recimo, njegova vlada poskrbela, da bo končano, kar je začela.

Zakon o arhivih, katerega črko je Sova menda kršila, Arhiv Slovenije pa ga ni mogel spoštovati, ker v ‘spornem primeru’ ne odloča sam o omogočanju dostopa, je bil sprejet leta 2006. Predlagala ga je Janševa vlada, ki je nato nekaj mesecev kasneje v Sovo poslala tudi svojo delovno skupino z nalogo, med drugim, da poskrbi za preselitev arhivskega gradiva tja, kamor spada. V Arhiv Slovenije.

Takratni direktor Sove, ki ga je imenovala Janševa vlada, sam tega očitno ni zmogel, prav tako pa se, kakor je videti zdaj, to ni posrečilo še enemu direktorju Sove, ki ga je nastavila prejšnja vlada. Kljub pomoči vladne delovne skupine. Določeno arhivsko gradivo je še vedno na Sovi, kot je v sinočnjih Odmevih na nacionalki dejal bivši direktor Arhiva Slovenije, pa je vsaj popisano, da bi bila preprečena možnost manipulacije.

Oboje je v vmesnih in zaključnem poročilu delovne skupine za oceno dela Sove (sprejetem na njeni zadnji seji s polnimi pooblastili 30. septembra 2008) ugotovila tudi Janševa vlada.

Komisija za izločanje in odbiranje gradiva je na svoji zadnji seji ugotovila, da Slovenska obveščevalno varnostna agencija v svojih prostorih ne hrani več gradiva, nastalega pred 17.5.1990. Arhiv Republike Slovenije del prevzetega gradiva z različnimi stopnjami tajnosti še hrani v prostorih Slovenske obveščevalno varnostne agencije.
/…/
Arhivu Republike Slovenije se nalaga, da v roku enega leta vzpostavi pogoje za hranjenje dela arhiva, ki je še hranjen na lokaciji Slovenske obveščevalno varnostne agencije in ga preseli v te prostore Arhiva Republike Slovenije.

A kjer koli že je gradivo, ki ga niti v času Janševe vlade ni bilo mogoče preseliti, bi moralo biti dostopno, če zakon (iz leta 2006) to veleva. Morda zakon, ki je slabši od tistega iz leta 1997 (ki dostopa ne bi dovoljeval) in nemara celo zakon, ki je v nasprotju z ustavo in ga je zato treba spremeniti. Način oziroma ‘trenutek’, v katerem se je novele zakona o arhivih lotila vlada, pa je moral povzročiti pomisleke, še več, bil je kot nalašč za to, da se Janša & Co s podarjeno žogo razigrajo na ‘domačem terenu’ zgodovine.

Vlada s premierjem na čelu bi morala uradnika, ki ju je imenovala in če misli, da sta ravnala v dobri veri, posredno in začasno ‘podpreti’ le tako, da njune pomisleke in njun morebitni konflikt glede tega, ali je zakon v nasprotju z ustavo ali ne, preveri pri ustavnem sodišču. Kar bi resda trajalo in opozicije ne bi prepričalo, a bi ustavni sodniki z začasnim suspenzom spornih določb imeli možnost zadevo postaviti na pravna tla in jo tako vsaj deloma depolitizirati.

Zdaj je videti, da je za kakršno koli preudarno rešitev prepozno. Strankarski vrh ne more presojati o argumentih tega ali onega uradnika ali ustavnosti zakona, ampak lahko zadevo samo še bolj spolitizira. In jo bo, za kar bosta Pahor in Janša poskrbela s skupnimi močmi, vsak po svoje. Do kakšne izredne seje ali interpelacije ali čez.