Pobiranje zmag je zlahka igra prekletstva

Zmagoslavje je potešenje z vrhuncem, ki z naslednjim trenutkom od zmagovalnega že ni več vrhunec. Od trenutka, ki je prinesel zmago (zmaga je lahko mnogih oblik), navdušenje začne padati in z naslednjimi trenutki se vrši oddaljevanje od zmagoslavja. Z oddaljevanjem bledika in se slabi veličastvo, ki je spremljalo uspeh (oz. dosežek). 

Tudi zmage so podvržene pozabi in same od sebe izgubijo na svojih sprva velikih pomenih. Ostanejo nam spomini, pa še ti osiromašeni, zlasti kar se tiče čustvenih aspektov, ki spremljajo velike dogodke ob zmagoslavju. Naš spomin je podvržen pozabljanju, zgodovina pa ostaja odvisna od spomina. Kot se pozabi na zmage, celo tiste velike, ki so (bile) udarne in so prinesle pomembne premike, postavile mejnike in nove standarde, se pozabi na vršilce teh velikih in pomembnih dosežkov. Še zmagovalci neredko postanejo pozabljeni in ob svojem času spet enaki vsem preostalim, navkljub svoji zbirki zmag.

Pehanje za uspehom, tekmovalnost in težnja po preboju so lahko le poskusi odbiti se od belo-črnega povprečja in dobiti pozornost in potrditev, da si boljši od ostalih. Ampak zmage, ki izvirajo iz primerjanja z ostalimi, nimajo pridiha večnosti in so odvisne od vsakokratnega pomerjanja in prisilnega odgovarjanja izzivalcem, ki te želijo seveda nadomestiti in potegniti to pozornost, ki jo s statusom, da si boljši, zdaj legitimno vežeš nase. Ta status ti pripada kot nosilcu kolajne, pokala, priznanja, licence in podobnega, vendar tak status ni večen, traja lahko samo do naslednjega primerjanja.

Državna prvenstva, svetovni pokali in svetovna prvenstva, olimpijske igre... kar koli, ko gre za tekmovanja, vse od tega se ponavlja v intervalih. Le kdo se še spomni zmagovalce izpred časa, razen če gre za navdušenca ali bralca letopisa iz preteklosti. Tekmovanja so ponavljajoča, zmaga pa lahko ob vsaki ponovitvi tekmovanja pripada nekomu drugemu. Nič posebnega zato ni imeti kolajno, s tem si samo eden od osvojiteljev, bili pa so že pred teboj in tudi za tabo bodo, saj še olimpijske igre se relativno hitro ponovijo in po podelitvi oz. razglasitvi, da si najboljši, moraš že delati na tem, da ta naziv ohraniš in obdržiš. Dokler se ne osvobodiš teh prisilnih vzorcev, si odvisen od nenehnega pomerjanja, potrjevanja in dokazovanja, da si naziv zaslužiš.

Po tekmovanju postanejo zmagovalci in vsi ostali, ki niso zmagovalci, spet enaki, enakovredni in v osnovi isto izhajajoči. Vsi so primorani iti v nove boje, zato je to igra, ki nima konca in v naravi tekmovanja je, da posodablja zmagovalce. Kolajna te ne zaščiti pred neuspehom, ki lahko sledi v prihodnosti, lahko pa je samo dober občutek, da ti je (nekoč, enkrat, nekajkrat...) uspelo priti pred ostale in v danem trenutku (nekomu; tudi sebi) dokazati, da si sposoben biti malo boljši od ostalih, čeprav samo na določenem področju in čeprav je vse to tako zelo relativno, da če bi se poglobili v nastale razlike v rezultatih in v samo smiselnost tega početja, bi tekmovanja popolnoma razvrednotili. Tekmovanja potrebujemo zaradi produciranja (umetnih, začasnih) junakov, ker si želimo junake in jih zato nadomeščamo v igri, ki jo povzdignemo v življenje samo (za življenje in smrt gre), čeprav gre samo še za eno od številnih primerjanj.

Zmagovalci so razglašeni, trušč ob zmagoslavju pojenja, praznovanje se konča, na vidiku so nova tekmovanja. Zgodba se ponovi, starim junaštvom grozi pozaba, lahko jih pohodi sloves novih junakov. Zmagovalci se zamenjajo, časti se novega človeka, ostaja pa kolajna, pobrana zmaga iz nekega tekmovanja (iz nekih tekmovanj). Uspeh je odgovornost in breme, ki ga je potrebno znati nositi. Lahko postane pretežko, zlasti ko je prisotna nemoč ostajati v igri za potrjevanje svojega slovesa.

 Ena od strategij za lajšanje tesnobe ob nemoči biti tisto, kar si bil, je tolaženje s preteklimi lovorikami, toda identiteta, vajena in odvisna od nenehnega primerjanja z drugimi, trpi naprej, ker ne najde novega zadoščenja. Po potrjevanju ti ljudje hrepenijo, po tisti pozornosti, ki so jo bili nekoč že deležni, ko so stali pred vsemi ostalimi in bili čaščeni kot nekaj zares izjemnega, ker je bil izjemen njihov rezultat. A kaj, ko za njimi pridejo novi izjemni rezultati, pišejo pa jih drugi ljudje, neki novi zmagovalci. Vsak novi zmagovalec povozi identiteto starega zmagovalca in stara zmaga izgubi večino svoje vrednosti.

Zaradi odvisnosti od nenehnega potrjevanja se taki ljudje, sicer zmagovalci, žrtvujejo za osvajanje v življenju umetnih zmag, za osvajanje enako umetno podeljenih nazivov o junaštvu in moči. Zaradi igre, ki nima konca, ker se ne konča z zmago, so tekmovalci podvrženi obsesivno-kompulzivni naravnanosti, kar se tiče poseganja po novih dosežkih. Človek je lahko odvisen tudi od uspeha in ko tega uspeha ni, prekletstvo teh iger svoj pravi obraz šele pokaže. Takrat je vidno, kako zgrešeno je bilo brisati mejo med tekmovanjem, ki je samo igra, ki se jo gremo, in življenjem, ki ni igra, ki bi se je šli, ampak proces, ki ga živimo. Resnično junaštvo in veličina ljudi se namreč ne more vrednotiti z dosežki iz tekmovanj, z zbirkami priznanj in drugih simbolov zmag, ampak z zmagami nad življenjem, ki jih je človek premogel. Na koncu od junakov iz tekmovanj, lahko se zgodi, ne ostane drugega kot obsesivno-kompulzivno naravnani narcisoidi, ki so potrebni pozornosti, svojega občinstva in nezmožni samozadostnosti.

www.morfejork.com