Če pade pokojninski referendum, bi vlada morala odstopiti

Vlada s tem, da je v boj za pokojninsko reformo vključila ustavno sodišče, za ‘sedanjo in prihodnjo usodo te države‘ ni storila nič dobrega. Četudi bi lahko bili ustavnopravni argumenti za prepoved referenduma bolj prepričljivi, bi se jih ustavno sodišče potrudilo ovreči, saj je šlo tudi za njegovo verodostojnost – formalno in vsebinsko.

Vlada današnjim in jutrišnjim upokojencem prav tako ni koristila s predlogom ustavnih sprememb, po katerih bi bil pokojninski referendum prepovedan že po sami ustavi. Zbudila je vtis, da hoče državljanom vzeti pravico, da z neposrednim odločanjem ‘popravljajo’ odločitve izvoljenih predstavnikov, ki se ustrezno velikemu številu ljudi zdijo slabe.

Tako je nastala zmeda, v kateri ne bo bujno cvetela samo socialna demagogija, ampak še marsikatera druga. Drugače rečeno, tisti, ki so hoteli začeti odpravljati blokade v sistemu, ki ne hromijo samo te vlade, temveč bodo tudi vsako naslednjo, bodo imeli – če je to sploh mogoče – odslej še za odtenek težje delo. Sleherni glas razuma, recimo, da je to v konkretnem primeru argumentacija za pokojninsko reformo (čeprav ta ni ‘popolna’), bo diskretiran kot, če nič drugega, ‘kupljen’. Kako zlahka gre to, je že včeraj demonstriral poklicni sindikalist Dušan Semolič, ko je (srhljivo pre-prosto po Janezu Janši) bleknil. da vlada oblikuje medije (hm, glede kapitala bi se pa lahko enkrat končno že odločil, ali ga obvladuje vlada ali pa ta obvladuje vlado).

Na drugi strani vlada očitno namerava narediti še tretjo napako. V za zdaj še neuradno referendumsko kampanjo je namreč krenila z negativnimi projekcijami oziroma strašenjem pred posledicami zavrnitve reforme. Strah je mogočno čustvo in kdor ga instrumentalizira – kot ga tudi sindikalno-opozicijska stran – mora prevzeti še odgovornost za posledice. Prva bo ta, da volivci v obojestransko s strahom nabiti kampanji ne bodo utegnili razmisliti, ‘izključitev razuma’ pa ni stanje, ki bi bilo v prid reformi, v Sloveniji pojmu, ki že sam po sebi zbuja strah.

Čeprav bo zavrnitev prepovedi pokojninskega referenduma tri koalicijske stranke nemara pripravila do ‘prekinitve prijateljskega ognja’, se bo vlada še naprej opotekala kot grogirani boksar proti petnajsti rundi. Da bo, denimo, Desus (ob asistenci delov SD) nasprotoval tudi zdravstveni reformi, pa privatizaciji državne lastnine (še zlasti tujcem) in da se bodo koalicijske stranke blokirale pri slehereni (ne)pomembni odločitvi (o Tešu, tem ali onem nadzorniku, združljivosti funkcij itd.) je neizogibno.

Zdi se, da premier Borut Pahor niti nima več v roki ‘ultimativnega orodja’, to je grožnje z odstopom oziroma vezavo zaupnice na izid referenduma. Delam se naivnega kajpak, v resnici ne mislim, da je Pahor to orodje, širokoustno omenjeno ob prevzemu mandata, sploh kdaj nameraval vzeti v roke,  itak pa je že včeraj izrecno izključil njegovo uporabo.

Toda prav zato, ker glasovanje o pokojninski reformi po Pahorju ni glasovanje o vladi (Slovenci pa vsak dogodek, ki nas za hip spravi s premočrtne linije od zibelke do groba razumemo kot šok), bi kazalo o tej možnosti razmisliti (čeprav, spet, ne verjamem, da bo kdo od tistih, ki jih ‘to zadeva’, o tem tudi res razmislil). Pač po načelu, če že mora biti kriza popolna, naj bo raje danes kot jutri (jutri bo, bi dejal Pahor, le še bolj ‘surova’).

Kaj nas namreč čaka v nasprotnem primeru? Če pokojninska reforma pade in vlada ostane, bo Slovenija tako rekoč tudi uradno v popolni blokadi političnega odločanja. In to v najboljšem primeru, če bodo volitve konec spomladi prihodnje leto, za dobro leto. Posledic takšnega stanja v deželi, ki jo je Hartmut Mehdorn spoznal kot deželo Thomasa Hobbsa, v kateri so vsi proti vsem in vsak proti vsakemu, si ni težko predstavljati. V resnici bodo še hujše.

Če Pahor izid referenduma veže na zaupnico vladi, pokojninska reforma pa pade (mnogi bi rekli, da zaradi nepriljubljenosti vlade še bolj zanesljivo), bi nam bilo vsaj eno izgubljeno leto prihranjeno, postavljeni bi bili ‘novi standardi’ (tokrat res), opozicija z SDS na čelu pa bi dobila, kar si je tako vroče želela – državo, ki praktično ne deluje več. V grobem bi bili od tu dalje dve možnosti: da Janša & Co v socialnem dialogu storijo, česar so jih polna usta (vključno z ustavno, pokojninsko, upravno, davčno, zdravstveno in reformo trga delovne sile) ali pa bi se razmeroma hitro izkazalo, da je šlo za lažnega preroka, ki je telebnil na ovirah, ki jih je sam vneto pomagal postavljati.