Janez Stanovnik v intervjuju ali Skoraj kot patriarhova oporoka

Ne skrivam, da štejem Janeza Stanovnika za človeka, ki ni iz mojega sveta. Zato njegovim številnim nastopom sploh ne bi posvečal nobene pozornosti, če ne bi bili vsaj tu in tam dober lakmus tega, kar se dogaja med predstavniki njegovega sveta.

Starec v tujem svetu

Domnevam, da se v Sloveniji, kakršno pač imamo, niti Stanovnik ne počuti zares dobro. Čeprav so se on in njegovi imenitno prilagodili “novim razmeram” v novem svetu po letu 1989 in se tudi v njem zrinili na prva mesta, jim nejugoslovanska in nekomunistična država, ki se vsemu navkljub zgleduje po “dekadentnih” liberalnih demokracijah, intimno najbrž ni blizu. Toliko bolj me je presenetil njegov nedavni Siolov intervju. Res so ga snovalci opremili s senzacionalističnim naslovomom o domnevnem vnovičnem začetku državljanske vojne. Razumem, da je zaradi njega na pogovor kliknilo mnogo več ljudi, kot bi jih sicer, a sem mnenja, da takšnih besednih zvez ne kaže trositi kar tja v dan. Še zlasti, ker se da takšno Stanovnikovo izjavo iz besedila izluščiti le mukoma in nikakor ne ustreza njegovim jedrnim poudarkom.

Še več. V intervjuju je le malo za Stanovnika sicer značilnega apriornega deljenja ljudi in vojnih in povojnih žrtev na dobre in slabe, na tiste na pravi in one na napačni strani. Kot da bi se starec začel v jeseni življenja približevati modrosti in med vrsticami prosil ljudi novega sveta, ki iz različnih razlogov ne more biti več njegov, za razumevanje za svoje nekdanje odločitve, med katerimi je bilo (saj med čigavimi jih ni) veliko napačnih.

Prejeli so svoje plačilo

V ta okvir se še kako prilega njegovo prizadevanje, da bi partizanstvo, to svojo mladostno vero, opral madeža medvojnih in povojnih svinjarij. Ta mantra se v Stanovnikovem delovanju vleče že dolgo in je bila najopaznejša ob njegovem (dejanskem ali zgolj predvolilnemu šovu namenjenem) sporu z Danilom Türkom leta 2007. Pri tem bi kajpak moral vedeti tisto, kar vemo bržkone vsi, tisti, ki jim partizanstvo pomeni veliko, in tisti, ki jim je zanj v najboljšem primeru vseeno. Madeža izvirnega greha se ga gotovo ne bo dalo obvarovati, če bodo njegovi zagovorniki v isti sapi kot svetinje zagovarjali skoraj vsako grdobijo nedemokratičnega povojnega režima in v vsaki kritiki slednjega že videli napad na samo jedro partizanske ideje, kot se rado dogaja.

Neizpodbitno je pač, da so Stanovnik in še mnogi drugi verniki v partizanstvo aktivno pomagali pri gradnji povojnega sistema in bili v njegovih prvih vrstah. Seveda ni moč reči, da bi bilo mogoče namesto diktature na temeljih njihovega boja zgraditi kaj drugega, ampak neizpodbitno je tudi, da si za kaj takega sploh niso prizadevali. Godili so jim visoki položaji in privilegiji, s katerimi so jih zasipali zaradi (dejanskih in domnevnih) zaslug. In izjemno jim je godilo, ker so lahko žrtve svojih stranpoti v moči na novo pridobljene oblasti obsodili na večdesetletni molk. V svetopisemskem jeziku bi lahko povzeli: še kako so prejeli (in z veseljem vzeli) svoje plačilo za osvobosdilno dejavnost.

Stvari, kakršne naj bi bile

Pogovor s Stanovnikom se da razumeti, kakor da je staremu “očetu naroda” sedaj jasno, da bodo čez več desetletij ljudje še teže ločevali krvave pleve v zgodbah partizanskih junakov od (resničnih ali namišljenih) zrn. Zato o marsikateri stvari, ki jo je sicer pribijal na križ, govori presenetljivo razumevajoče. Zopet marsikatero drugo slika bolj tako, kakršna naj bi bila in kakršna je bila nemara tudi zares v njegovih mladostnih predstavah, ne pa take, kakršno jo vidimo zunanji opazovalci. To velja tudi za organizacijo, ki ji predseduje. Če se nam velikokrat zazdi, da v političnem vsakdanu nastopa kot nekakšna različica monolitne verske sekte, jo njen predsednik v intervjuju naslika kot pluralno, vsem odprto združbo.

Sicer se zavedam, da bo Stanovnik nemara že na naslednji borčevski prireditvi zopet vreščal in branil privilegije ljudi svojega sveta ter njihov (vedno bolj razpadajoči) monopol nad resnico. A ker se intervju z njim bere kot nekakšna starčevska oporoka, deluje njegova sorazmerno plaha apologija mladostnih idealov vsaj malo iskreno.

www.casnik.si