sLOVEnija in kakovost življenja

Pred kratkim sem se vrnil s poslovnega potovanja in na letalu prelistal slovenske dnevne časopise, ki jih drugače ne berem. Ko sem prelistal nekaj medijev, sem dobil občutek apokaliptičnega stanja v Sloveniji. Kot da nam gre vse narobe. Dobiš občutek, da imamo peščico bogatih in mnogo revežev, mladi so brez možnosti, prav tako pa vsi drugi. Vrstijo se afera za afero, prevladujejo pa zgolj še zavist, (gospodarski) kriminal ipd. Vprašanje je zgolj še, kdaj se bo vse skupaj sesulo v krvi medsebojnega klanja.

Vsekakor smo v krizi identitete. Vendar skupaj z vsem globalnim gospodarstvom. Vsekakor bode v oči marsikatera afera. Vendar je ni države, ki ne bi imela podobnih problemov, sploh tranzicijske. Vsekakor stvari ne gredo v pravo smer. Vendar ne bodo zavile v pravo smer, če jih bomo samo potencirali. Dejstvo je, da se celotno človeštvo sooča z izjemnimi izzivi, ki tudi nam ne uidejo. Prav je, da se z njimi ukvarjamo. Prav je, da opozarjamo in odpravljamo napake. Prav je, da kot družba napredujemo, k bolj pravičnemu in kakovostnejšemu življenju za vse.

Kar me pa najbolj žalosti je, da ne vidimo, kaj vse smo dosegli. Ne vidimo, kakšen biser v resnici imamo. Hvaležnosti za vse lepote, ki so nam dane, ne znamo pokazati. Tudi sam imam ta problem. Šele, ko se vrnem iz kakšnega drugega konca sveta, ki je resnično v krizi, vidim, kaj v resnici imamo. Še toliko bolj vidiš napredek Slovenije, ko obiščeš države bivše Jugoslavije in druge okoliške države, ki so šle skozi tranzicijo.

Zato je nujno, da pogled na Slovenijo postavimo v pravi kontekst. Na svetu živi milijarde ljudi, ki praktično ne vedo, kaj bodo jutri jedli. Potem živi blizu nas na milijone ljudi, ki si ne morejo privoščiti ekscesov nakupovanja, kot si jih lahko marsikdo v Sloveniji (večinski del populacije). Na svetu živi na sto tisoče ljudi, ki so trenutno v vojni. In na tisoče ljudi, ki jim je pred kratkim tektonski premik plošče vzel najbližje.

In na drug strani, če se ozrem okoli sebe. Ljubljana je prelepo mesto, z mnogimi novogradnjami. Dobra ura vožnje stran in že si na obali, v gorah, ob jezeru,… neskončno je lepih slik narave okoli nas, ki ti jemljejo dih. Polne so kavarne, mladi imajo možnosti izobrazbe, gradijo se nove možnosti in priložnosti. Polni so nakupovalni centri, na cestah so dobri avtomobili, pred fakultetami ni prostora za parkiranje. V zadnjih letih so v mestih zrasli mnogi novi objekti, tako za zabavo, kot širjenje duha. Nenazadnje tudi infrastruktura za podjetništvo. Maribor, Celje, Koper, Portorož, Bled, Piran ipd. To so res prelepa mesta.

Gremo naprej… po večini Evrope lahko potujemo brez večjih problemov. Vsako leto si ogledujemo svet. Imamo veliko dopusta, zmerne delovnike, čar letnih časov in še bi lahko naštevali. Kultura, šport, umetnost ipd. Tudi velikih razlik med prerazporeditvijo dohodkov ni, če pogledamo statistične podatke. To, da so bogatejši vse bogatejši, revni pa vse bolj revni, v bistvu sploh ni res. Tudi marsikatera afera je razumljiva, če se uzremo v zgodovino in če uvidimo, kakšno veliko spremembo družbenega sistema smo morali dati skozi. In še informacijsko revolucijo in še osamosvojitev in  še marsikaj.

V bistvu nam gre izjemno. Res izjemno. Zaradi svoje narave dela srečujem mnogo ljudi in največ se jih strinja s tem, tudi tujcev iz bolj razvitih držav, ki živijo tukaj, da je kakovost življenja pri nas resnično izjemna. Sanjska. Lahko se postavimo ob bok sanjskih rajskih otokov. Le tega se sploh ne zavedamo.

Seveda to ne pomeni, da se ne nahajamo na prelomnici. Vse to ne pomeni, da je ta kakovost življenja večna. Jasno je, da lahko zelo hitro nazadujemo. In to zelo močno nazaj. Zato je pomembno, da se še bolj ukvarjamo z našo konkurenčnostjo. S trendi, ki prinašajo povsem novo življenje. Globalno povezano. Tehnologijami. Prav je, da se ukvarjamo s problemi, ki nam zrejo v oči. In vsekakor se strinjam, da je še veliko krivic in socialno ogroženih ljudi v Sloveniji ter tistih, ki gledajo, kako večina drugih uživa. Tudi za te ljudi moramo poskrbeti. Skupaj. To je vsekakor naša dolžnost.

Vendar pa ne smemo pozabiti na hvaležnost. Na naše pretekle dosežke. Na našo pridnost, iznajdljivost, vztrajnost. Narod, ki šteje 2 milijona ljudi, mora biti resnično prilagodljiv in vztrajen. Smo narod, ki lahko doseže veliko. Če stopi skupaj. In sedaj smo v časih, ko moramo stopiti skupaj. K novemu preskoku. Pozabimo na zavist.

www.blazkos.com