Slovenija 2.0

V življenju nastopi trenutek, ko začnemo ne-naivno opazovati svet okoli sebe in se tudi zavedati svoje vloge v njem. Če nič drugega, nas do tega pripelje naš racionalni egoizem.

Naše zavedanje je, da majhni svetovi, ki jih gradimo, ne morejo delovati, če ne naredimo drobnih popravkov tudi na svetu, v katerem živimo. Da ni mogoče zgraditi otoka sreče v morju nesreče. Razmišljanje o vlogi okolice v sreči posameznika je osnova za tisti največkrat napačno razumljeni kliše: »Egoizem je dober.« .

Ta kliše govori, da je, tako kot vsako drugo vlaganje, tudi vlaganje naporov v pregovorne tujce, v ljudi onstran plota domačije,najučinkovitejše takrat, ko je koristno za tistega, ki vlaga. Slovenije nismo čistili za druge, čistili smo jo zase. Z Radom Pezdirjem se za pravno državo nismo borili, da bi jo imeli drugi, ampak da bi v njej živeli mi. 

Racionalni, zreli egoizem pomeni razumeti, da obstajajo stične točke med posameznikom in družbo in da je možno delati v dobro družbe in dobro posameznika hkrati.

Nekateri menijo, da so ljudje politično apatični. Še posebej mladi. Da, vdani v usodo, ne verjamejo, da lahko karkoli spremenijo. Jaz sem mnogo bolj optimističen. Mislim, da imamo v Sloveniji opravka z nekurantno zalogo politikov. Ki jih mladim ni mogoče prodati. Verjamem, da se časi, ko so politiki apelirali na bazo s praznimi ideološkimi marnjami poslavljajo - skupaj z bazo, ki ji je to zadostovalo. 

Kar se mnogim zdi politična apatija je v resnici politična zahtevnost. Generacij Googla ni mogoče zapeljati v volilne izbire z obljubami tisoč evrskih pokojnin, ker vidijo skoznje. Mladi ne hodijo na volitve zato, ker politiki in stranke ne dosegajo njihovih visokih meril. 

Odločitvi, da bomo nekaj storili izven domene svojega osebnega kroga sledi razmislek o tem, kaj bomo storili in na kakšen način. 

Vstop v politiko je privlačen, ker gre za najmočnejši družbeni vzvod. Z drugimi vzvodi, denimo prek civilne družbe, se zelo težko popravlja njene napake. Poenostavljeno povedano: za vsak neumen dvig rok šestinštiridesetih je težko zbrati overovljene podpise štirideset tisočih. Po drugi strani pa smo v fazi, ko prevladuje nezadovoljstvo nad obstoječim in ne optimizem skupne vizije prihodnjega. V takšnem vzračju je lahko rušiti in težko graditi. Svežih političnih sil, ki jih čakamo ni zato, ker se človeška cena vstopa v politiko marsikomu danes zdi previsoka. To ni oklevanje ali strah, ampak spoštovanje realnosti. Nekaterih stvari preprosto ni mogoče posiliti, to lahko za nas stori le čas.

V tem trenutku je mnogo popularnejša oblika delovanja civilna iniciativa. V najrazličnejših oblikah. Kot oblika organiziranega pritiska na politiko. Kot obogatitev medijskega prostora, denimo preko blogov ali kolumnizma. Kot izobraževalna dejavnost. Kot kroženje strokovnjakov po tujini in prinašanja svežega kapitala in znanja nazaj v Slovenijo. S sodelovanjem v različnih gibanjih "odprtokodnega" tipa, ki omogočanje tehnologije in znanja tistim, ki si jih sicer ne morejo privoščiti. 

In čeprav pregovorno pravimo »Dva Slovenca, tri nevladne organizacije« smo v resnici v Sloveniji v zelo zgodnji fazi razvoja civilnih iniciativ. V preteklosti so bile te prepogosto instrumentalij politike, zlorabljane za promocijo ideologij in zaščito obstoječih politično- ekonomskih pozicij. 

V sedanjosti pa države tudi še ne dopolnjujejo, kot bi jo morale, ampak jo -denimo v primeru akcij Rada Pezdirja- nadomeščajo. Pri njenih temeljnih nalogah! Ker je država preveč zaposlena z menedžmentom Merkatorja, Telekoma in državnih bank, da bi se lahko ukvarjala s tam neko plačilno disciplino ali sodnim sistemom.

Civilnim iniciativam je na voljo ves instrumentalij Slovenije 2.0, ki si ga lahko zamislimo. Facebook, Twitter, blogi. Vse to se s pridom uporablja za nišno delovanje. Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je Slovenija 2.0 mogoča zgolj kot nadgradnja resetirane Slovenije 1.0. Blogi so odigrali svojo nišno medijsko vlogo v času, ko mediji niso bili odprti za določene vsebine. Danes jo izgubljajo. In to je dobro. Facebook je orodje, ki družbeno angažiranje poceni in naredi bolj dostopno, v osnovi pa ga ne spremeni. Brez nevirtualnih vložkov delovanje organizirano na Facebooku - tudi ostane na Facebooku.

Naj na koncu omenim še najboljši obstoječi način udejanjanja svoje družbene odgovornosti. Do katerega se v Sloveniji 1.0 obnašamo mačehovsko. To je ustanovitev uspešnega podjetja in ustvarjanje dobičkov. Prosta podjetniška pobuda je tisti primarni vir iz katerega financiramo bolnice, šole, ceste, starost. V naši želji po poduhovljenosti se pogostokrat premalo zavedamo, da ozdravljivemu nobeno sočutje ne more nadomestiti antibiotika – tega simbola inovativnosti, ekonomske moči in znanosti. Sočutje pride na vrsto šele, ko antibiotik ne pomaga. V preteklosti smo na podjetja gledali kot na nekakšen tujek v naši proletarski sredini. V Sloveniji 2.0 bi morali nanje gledati z enako simpatijami, kot na akcijo Očistimo Slovenijo. En dan v letu čistimo Slovenijo vsi. In očistim jo mnogo temeljiteje od politike. Toda preostalih 355 dni jo čistijo službe, ki jih plačujemo iz davkov.

V nasprotju s širokim prepričanjem večje spremembe v Sloveniji niso nemogoče. Ravno obratno. Potrebno je zelo malo, da bi se vse spremenilo. Reseta ne bomo pritisnili. Zgodil se nam bo brez, da bi to opazili. Zdi se, da je težko, ker se nekateri ljudje vidno in vztrajno trudijo spremeniti stvari - brez uspehov. Ampak vzrok za njihove velike napore in izpostavljanje je le v tem, da drugi storijo premalo. Ko bo enkrat dosežena kritična masa, bo šlo vse zelo hitro. In tekoče.

Ta kritična masa pa je danes že na fakultetah.

Tomaž Štih je avtor bloga LIBERTAREC