Sredica se tali in mi z njo

Sredica se tali, enota odpisanih pa vztraja. Vztrajnost, pravzaprav že trma, je edino, česar imajo v izobilju. Vodeni so slabo, delajo neusklajeno, opremljeni pa hudo pomanjkljivo. Nihče ni mogel vedeti, kaj jih čaka, pričakovanja pa so bila velika. In takoj, ko so se prvi ukrepi izkazali za zgrešene ali nezadostne, sta živčnost in pritisk začela naraščati. In tako so se pojavili tudi dvomi javnosti v pravilnost in izčrpnost uradnih informacij ter premišljenost ukrepov.

Nastajati je začel začarani krog: enota odpisanih je delala vedno bolj obupano, že tako ne izdatna podpora in pomoč pa sta začeli usihati. Še več, medklici z varne razdalje so še poslabšali medsebojne odnose, sleherni začasni in še tako pičli ter bolj ali mmanj po naključju doseženi uspeh pri ohlajevanju pa je imel nepredvidene stranske učinke.

Slovenska politična sredica se tali, deželo je prekril radioaktivni oblak neuresničenih in neuresničljivih obljub, slabega kriznega menedžmenta in lagodnega kritizerstva, osebnostne infantilnosti in osebnih frustracij, posploševanja partikularizmov in generaliziranja posamičnih interesov,  izsiljevanja vseh in vsakega, pravice ulice, občutka nemoči in hlastnega iskanja bližnjic iz katastrofe.

Improvizirani sistem hlajenja je proizvedel še neznane količine javnofinančnih, socialnih, družbenih in političnih radiokativnih odplak. Z njimi imamo prav toliko izkušenj kot s ‘primarnimi incidentom’, kar pomeni veliko nevarnost, da bo dekontaminiranje teh odplak povzročilo nove nenadzorovane procese.

Pred štirimi leti so nas prepričevali, da imamo dve politični eliti, sposobni upravljati državo. In, kar koli že to pomeni, dve menedžerski eliti, ki jima država lahko zaupa upravljanje svojega premoženja. Zdaj vemo, da nimamo nobene. (No, lahko bi že vedeli.) Opravičilo in globok poklon izjemam, ki potrjujejo to tezo. Sloveniji ne grozi izgubljeno desetletje. To ima že skoraj za seboj. Od vstopa v Evropsko unijo, izkoriščenega samo ‘pasivno’. Grozi ji drugo izgubljeno desetletje, ki zna biti tudi prvo v celoti in zares izgubljeno desetletje za ‘staro Evropo’.

Zaloge fosilnega goriva so na rezervi, jedrska cepitev daje varljiv občutek izbire. Tehnologija zlivanja jeder je še v povojih. Ne moremo delati več in ne vsak zase. Lahko pa se potrudimo več vedeti, poslušati drug drugega in se organiziramo. In tudi, če bomo vse naredili ‘prav’, se moramo pripraviti na dolgo in negotovo pot.

Vojko Flegar je urednik RAZGLEDI.NET