Sleherna podobnost med državo in tajkuni je zgolj naključna

Modernizacija lastništva? Čeprav je ta vlada klinično že bivša (is no more, has ceased to be, expired, gone to meet ‘is maker, stiff, bereft of life, rests in peace, metabolic processes are now history, off the twig, kicked the bucket, shuffled off ‘is mortal coil, run down the curtain, joined the bleedin’ choir invisibile), v trupla, četudi politična, pa se ne spodobi brcati, ji vsega vendarle ne gre spregledati.

Ne le zato, ker lahko tudi v takšnem agregatnem stanju naredi še veliko škode, temveč tudi, ker nekatera njena, no, stališča posameznih ministrov, niso ‘ekskluzivna’. Nasprotno, od naslednje vlade lahko utemeljeno pričakujemo podobna; in še več, skoraj ves politični razred jih je posvojil, ker so večini volivcev všečna. Videti je, da celo čedalje bolj.

O njihovi smiselnosti oziroma smotrnosti to ne pove ničesar. Fnančni minister Franci Križanič je, denimo, prepričan, da mora država obvladovati NKBM, drugo največjo banko v državi. Z narodnogospodarske plati je korist od tega hudo dvomljiva, a bi večina volivcev umiku države iz banke zanesljivo odločno nasprotovala. Ker je jasno, da bi banka v tem primeru pristala v rokah tujega kapitala, povrhu pa ker, kronski argument po letu 2008, zasebne banke niso nič ‘boljše’ od državnih: slednje so nemara resda manj donosne, a tudi manj pohlepne, v skrajnem primeru pa itak oboje rešuje država. Pravzaprav davkoplačevalci.

NKBM vsaj v aktualnem primeru dokapitalizacije državna pomoč ne bi bila potrebna, a jo je vseeno dobila. Ker je bila pač cena dokapitalizacijske delnice nizka in bodo državna podjetja, ki so morala v njej sodelovati, s prodajo taistih delnic že kmalu ‘mastno’ zaslužila. Kar poleg ministra Križaniča meni tudi Ivan Ribnikar.

Omenjena tri podjetja niso kupila delnic zaradi tega, da bi ostala stanovitni delničarji, temveč zato, da bi namesto nekoga drugega, kakšnega tujega pokojninskega sklada, vzela tisto, kar gre delničarjem v primeru rekapitalizacije, to je ceno za »pravico« nakupa na novo izdanih delnic. Tem pravicam se je odpovedala država in če te pravice uveljavijo podjetja v državni lastnini, verjetno ni narobe. Narobe bi bilo samo, če bi bili altruisti. Sicer pa v primeru Slovenije in naših bank tudi razpršeni institucionalni investitorji verjetno ne bodo stanovitni lastniki. Nefinančna podjetja prodajo delnice, ko potrebujejo denar, medtem ko institucionalni vlagatelji ali finančne ustanove prodajo delnice, ko se pojavi kupec, ki ponuja dovolj visoko ceno. To bo verjetno nekdo, ki bo podjetja ali banko prevzel. Zato je agencija ravnala prav. Če ji je kdo kaj prišepnil, kar pa verjetno ni bilo potrebno, je prav tako naredil prav.

Torej na koncu balade vendarle privatizacija? Ne, kje pa! Kot je v ponedeljkovem Studiu City na nacionalki poudaril minister Križanič, bo šlo v nadaljevanju (ko bodo Pošta Slovenije, Eles in Gen energija unovčevali dobičke) zgolj za modernizacijo lastništva (v skladu s strategijo upravljanja finančnih naložb, ki jo pripravlja vlada, sprejel pa jo bo državni zbor). V okviru te modernizacije, ki ne bo privatizacija, si Križanič lahko predstavlja, da bi se skupni delež državnega lastništva znižal s sedanjega večinskega na kontrolnega (četrtina plus ena delnica), a le, če bo ta delež največji oziroma ‘drugo’ lastništvo razpršeno.

Profesor Franci Križanič bo imel kmalu čas o modernizaciji lastništva napisati svetovno uspešnico, je pa res, da ni edini arhitekt izvirnih, inovativnih lastniških struktur. V dneh najbolj ogorčene obrambe Mercatorja (ki ji je nazadnje v pomoč do prehodne zmage priskočil tudi UVK) je malce ‘modernizirano’ zamisel lastnega (izpred dobrih šestih let, ko se je vlada Janeza Janše šele odločala o tem, kako ne bo prodala Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško) ‘idealnega’ lastništva za slovensko živilsko industrijo menda usodno pomembnega trgovca ponudil tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Ki bi, med drugim, dobaviteljem (tudi pivovarjem?) preko ‘družbe pooblaščenke’ dal slabo četrtino lastništva oziroma zamenjal eno (domačo) vertikalno koncentracijo z drugo. Da le ni tuja.

Krizni časi pač zahtevajo moderne rešitve. Sleherna podobnost med državo in tajkuni, ki se zadolžujejo za lastniške operacije na račun razvoja podjetij, pa je zgolj naključna.

Vojko Flegar je urednik spletne strani