Kangler, Janković, Šrot in Popovič so lopovi. Da to vemo, ne potrebujemo sodišča.

Franc Kangler, mariborski župan, je lopov. Itak. Seznam tistega, kar je naredil ‘za Maribor’, ima odslej uradni aneks z listo kaznivih dejanj, za katera je osumljen. Lopov je tudi ljubljanski župan Zoran Janković.

Čeprav seznama domnevnih kaznivih dejanj (še?) nima, se bolj ali manj za vsakim njegovim projektom kot smrkelj vlečejo očitki o različnih nepravilnostih in nenavadnih naključjih. Pa Bojan Šrot in Boris Popovič, celjski in koprski župan?

Retorično vprašanje kajpak, zato naj skrajšam. Ta hip se ne spomnim, da bi v Sloveniji sedaj ali kdaj prej obstajal župan, ki bi kaj ‘dobrega’ naredil, ne da bi ga doleteli očitki (javnosti) in prej ali slej še sumi (organov pregona), da je kršil zakone. Se pa spomnim vrste županov, ki niso naredili ničesar in so še danes, še vedno ‘na oblasti’ ali že zdavnaj spet ‘v civilu’, spoštovani meščani, čez katere nihče ne reče žal besede. In to mi zbuja občutek nelagodja.

Čeprav Kangler, Janković, Šrot ali Popovič niso župani, nad katerimi bi me razganjalo od navdušenja (žalibog, pač dvomim, da redno berejo knjige, kakšne tuje časopise ali da so vsaj desetkrat gledali Blow up), seveda ne trdim, da so krivi v kazenskopravnem smislu. Navsezadnje nobenemu izmed njih s pravnomočno sodbo ni bilo še nič dokazano. Se je pa za vse oziroma vsakega posebej na drugi strani nabralo tolikšno število indicev ‘dvomljivih praks’ (katerih rdeča nit so posli z nepremičninami in oddaja javnih naročil), ki se jih nobenemu od njih ni posrečilo prepričljivo ovreči (čeprav so očitke o nezakonitostih vsi ves čas odločno zanikali), da jih ni mogoče spregledati ali preslišati.

Pa ne v duhu rekla, kjer je dim, je tudi ogenj, temveč zaradi golega dejstva, da ti indici so in da se v takšnih količinah vztrajno ponavljajo. Poglavitno vprašanje tukaj ni, ali bo Kanglerju, ki je že ‘v postopku’ ali kateremu drugemu županu kazenska odgovornost kdaj dokazana tam, kjer je za to mesto (še manj, koliko premoženja ima), temveč, ali v tej državi sploh lahko kdo (recimo župan) kaj naredi, ne da bi si s tem nakopal zamere, anonimke, očitke, tožbe, preiskave … Vprašanje je najmanj dvoplastno. Je, prvič, ‘sistem’ takšen, da ‘ambicioznim’, ‘drznim’ in ‘vizionarskim’ ljudem omogoča realizacijo projektov ‘po zakoniti poti’, in, drugič, je ‘kultura’ družbenega okolja takšna, da ‘prenese’ uspeh posameznikov ‘z idejami’?

Bolj naravnost in v konkretnem primeru: Bi, na primer, ljubljanski župan lahko odprl Stožice, če mu, recimo, birokracija ne bi ‘šla na roko’ s čudaško zaporo tomačevskega križišča (in začasnim uporabnim dovoljenjem), vlada pa odobrila evropskih sredstev? Bi, denimo, Jankoviću privoščili Stožice, če ne bi bilo prekupčevanja z zemljišči na Smodinovcu? Ali pa bi mu bili očitki, da je lokalni šerif, ki se lahko požvižga na vse, prihranjeni, če bi Stožic – in še marsičesa – ne bilo?

Bojim se, da ima vprašanje iz predprejšnjega odstavka bolj neprijeten (in zapleten) odgovor, kot bi nam bilo drago. ‘Sistem’ ima namreč ‘objektivno’ veliko ‘varovalk’, ki podjetne (ne le župane) ovira, da bi ‘kaj naredili’ (ali pa vsaj ‘destimulira’), na drugi strani pa je družbeno okolje nagnjeno k temu, da iz uspeha ‘drugega’ (ne le županov) naredi problem. Z drugimi besedami, ker se ves čas trudimo, da nihče, noben župan, podjetnik, uradnik, študent, znanstvenik ali kdorsižebodi ne bi mogel prehitevati ‘zmernega napredka’, zlahka živimo v sožitju s tistimi, ki znajo razložiti, da se in zakaj nečesa ne da, in imamo velike težave s tistimi, ki bi nas radi prepričali, da je prav to neumno.

Zato so Kangler, Janković, Šrot in Popovič lopovi, saj ‘vsi vemo’, da se po ‘normalni poti’ v tej državi nič ne doseže. In zato očitkov in sumov ne morejo in niti z morebitno oprostilno sodbo nikoli ne bodo mogli prepričljivo ovreči.

O kazenski krivdi Kanglerja & Co to ne pove ničesar, ničesar ne prejudicira in ne relativizira, prav tako pa nima zveze z njihovo politično ‘legitimnostjo’ ali ‘opravilno sposobnostjo’. Vprašanje pa je, kaj bo slabše. Ne bo morebitna pravnomočna obsodba mariborskega župana poleg vsega tudi ‘dokaz’, da je bilo mesto ob Dravi po več kot desetletju letargije mogoče ‘zbuditi’ le ‘na silo’? In ali ne bo spektakularna preiskava proti Kanglerju brez ustreznega epiloga zgolj še en ‘dokaz’, da ima uspeh veliko (političnih) sovražnikov? In kaj, če ne – ali če – bo podobna policijsko-tožilska operacija doletela tudi Jankovića, Šrota ali Popoviča? Ki se bodo končale, kakor se bodo, če se bodo, končale?

Še drugače: za to, da vsakega, ki se mu posreči nekaj narediti, razglasimo za lopova, ne potrebujemo pravnomočne sodbe. Meni/nam ni bilo dano, njemu je lahko uspelo le, ker je ‘goljufal’. Ker pač ‘vsi vemo’, da drugače ne gre. Če bi šlo, bi se posrečilo tudi meni/nam. V državi, kjer so vsi, ki nekaj naredijo, lopovi, pa ‘pravih’ lopovov ne more biti. Lahko so le politične žrtve oziroma žrtve političnih zarot in medijskih pogromov, ki so živele za ‘skupno korist’.

Vojko Flegar je urednik