Zakaj od preiskave proti Bavčarju in Šrotu ne kaže pričakovati ničesar

Z Igorjem Bavčarjem in Boškom Šrotom se ni težko strinjati. To, kar počnejo organi pregona, predvsem tožilstvo, in pravosodje v njunem primeru je bolj kot resnemu pregonu in postopku podobno poskusu, kako zaradi pričakovanj javnosti spraviti v kazenskopravni okvir vse tisto, česar nadzorniki trga niso bili sposobni sankcionirati, ko se je dogajalo.

Drugače in s tolikokrat namenoma napačno uporabljenim navedkom rečeno, ni vsaka svinjarija že tudi kaznivo dejanje. Slednje dokazati ‘onstran slehernega dvoma’ je neprimerno težje kot sankcionirati svinjarije ali jih celo onemogočiti. Od preiskave in morebitnih sojenj Bavčarju in Šrotu (ter drugim ‘tajkunom’) zato ne gre pričakovati ničesar. Ne pod to ne pod naslednjo vlado. Vse, kar lahko pričakujemo (poleg občasnih medijskih histerij), je drobna ironija zgodovine, saj bo (naslednja) vlada Janeza Janše imela to zadovoljstvo, da doživi sodni epilog zgodbe, ki se je začela tako, da (prva) Janševa vlada Mercatorja ni prodala Istrabenzu in Pivovarni Laško (na krediti oziroma proti zastavi delnic prevzetega podjetja).

Ironija bo kakopak v tem, da konec postopka ne bo potrdil njegove ‘politične organiziranosti’ (o kakršni sta včeraj, kaj pa drugega, govorila Bavčar in Šrot), temveč le, da ‘sistemske’ korupcije niti sodišča ne morejo onemogočiti ali kaznovati. ‘Objektivno’, kajti pravo(sodje) ne more biti učinkovito, če z (vladajočo) moralo družbe nima niti najmanjše presečne množice. To, da Bavčarju in Šrotu nobeno kaznivo dejanje ne bo dokazano, bo potemtakem dokaz neke drug(ačn)e ‘političnosti’ procesa. Tiste, ki je že davno (od samega začetka privatizacije naprej) kastrirala sleherni nadzorni mehanizem, ki ga je (pod prisilo približevanja EU) morala vzpostaviti.

Na drugem koncu sveta je bil včeraj javni tožilec zadovoljen, saj mu je porota dala prav: ‘Pravila in zakoni obstajajo in veljajo za slehernega, ne glede na to, koliko denarja ima.’ Hm, za slovenska ušesa zveni lepo, toda … Raj Rajaratnam pač ni vodil niti banke Lehman Brothers niti si ni izmislil cds, cdo, pdcf, tslf, cpff … in vsega drugega, kar ni bilo vredno papirja, na katerem je bilo natisnjeno. Čeprav milijarder, je Rajaratnam v bistvu operiral kot drobni prevarant, ki ga je povozil čas. Kdor danes še goljufa z insajderskimi informacijami, mora pač računati s tem, da to v ZDA ni več kavalirski delikt. Kdor ima več domišljije kot Rajaratnam ali Bernard Madoff in goljufa v skladu z vladajočo moralo, je za Sec in druge regulatorje trga ter posledično za pravosodje neulovljiv.

Če vam ni všeč način, na katerega je, recimo, UVK zavaroval nacionalni interes oziroma (vsaj začasno) preprečil prodajo Mercatorja Agrokorju, dobro pomislite, kaj je glede tega pripomnila SDS. Ali SLS ali Desus. Če se že niso z glasnim olajšanjem pritrjevanja oddahnili, so bili vsaj tiho. (Kot so bile takrat kot vladne stranke, ko sta UKV in ATVP Istrabenzu in Laškemu ‘molče dovolila’ ustvarjanje ‘imperijev’ preko parkirišč, povezanih in slamnatih oseb itd.) Da Hrvati ne smejo dobiti v roke Mercatorja, je pač ena redkih stvari, s katero se vse politične stranke, ki lahko računajo na poslanska mesta po naslednjih volitvah, strinjajo. In ta cilj (drugič pa kakšen drugi) posvečuje sredstva. Kar je morala, ki je iznedrila ‘tajkune’, jih varuje in jih bo proizvajala ne glede na barvo oblasti.

Vojko Flegar je urednik spletne strani