Najprej se pobrigajte zase

Ne glede na to, kolikokrat smo že leteli, na nobenem letalskem poletu ne gre mimo predstavitve varnostnih pravil. Zanimiv del teh pravil govori o kisikovih maskah, ki so nad glavami potnikov in se spustijo v primeru znižanja pritiska v kabini. Varnostno navodilo pri tem je, da v primeru potovanja z otroki, starš najprej natakne masko sebi, nato šele otroku.

To ti vsekakor da močno misliti. Vsak starš bi nagonsko masko nataknil najprej otroku. “Sam lahko dlje zdržim brez kisika.” “Najprej moram poskrbeti za otroka,” in podobno so misli, ki rojijo po glavi. Vendar ne, najprej je potrebno natakniti masko sebi. To varnostno navodilo lahko prenesemo tudi na resnično življenje.Življenje je polno paradoksov. Živimo v popolnem svetu egomanije in individualizma. Vsakemu je primarni lastni užitek. Obenem pa velikokrat lastni užitek najdemo tudi v temu, da se razdajamo drugim. Še več, ker je soočanje z lastnimi težavami mogoče včasih pretežko, se raje lotimo kar reševanja težav drugih.

V končni fazi je lažje, pa mogoče si bomo v družbi prislužili še spoštovanje. Tako postanemo skrajni individualisti, kjer bi morali skrbeti za obče dobro in altruisti, kjer bi morali biti popolni individualisti. Zato postavimo stvari na pravo mesto.Najprej se moramo pobrigati zase. Mi smo prvo in najpomembnejše bitje na tem svetu. Dokler sami nečesa nimamo, tega tudi ne moremo podariti. Če sami nismo srečni, drugih ne moremo osrečiti. Tipičen primer je nasmeh. Če želimo širiti nasmeh in dobro voljo, to lahko storimo zgolj, če smo tudi sami nasmejani. V primeru, da hodimo po svetu s kislim obrazom, se lahko še tako trudimo širiti dobro voljo, pa nam ne bo uspelo. Enako je z denarjem, če ga nimaš, ga ne moreš dati… in z vsem drugim, kar lahko vpliva na odnos med ljudmi ali kjer bi lahko bili altruistični.Na tem nivoju pridemo do dveh pravil.

Prvo je, da nikoli ne smemo nekomu pomagati, če sami tega nimamo oziroma svetovati, če sami nismo tega izkusili. Saj lahko naredimo več škode, kot koristi. Če pomagamo drugim zgolj z razlogom, da bežimo od lastnih problemov, delamo veliko škodo sebi in vsem ostalim. Najprej moramo nekaj imeti sami, da to lahko podarimo! In dolžni smo najprej poskrbeti sami zase. Zato je na prvem mestu individualna odgovornost, to je odgovornost za lastno življenje. Najprej poskrbite zase, najprej sebi nadenite kisikovo masko. Če sami ne boste imeli, tudi drugim ne boste morali dati. V prvi vrsti se soočite sami s sabo, s svojimi željami in cilji ter jih realizirajte. Vsi ostali so sekundarnega pomena. Drugo duhovno pravilo pa je, da nimamo pravice pomagati nekomu, ki nas za pomoč ni prosil, vendar več o tem v kakšni drugi objavi.Šele, ko se pobrigamo zase, ko smo lahko zgled vsem drugim, pa pridemo do kolektivne odgovornosti. Ta pa pomeni, da smo dolžni, ko nekaj imamo ali obvladamo to posredno ali neposredno deliti tudi z drugimi.

Z namenom, da bo življenje na tem svetu lepše za vse nas. Vendar še enkrat – preden se odločimo spreminjati svet z altruizmom, moramo sami najprej to, kar želimo deliti imeti ali ustvariti. Pred tem ne govorimo o altruizmu, vendar o povzročanju škode sebi in drugim.Enako, kot za individualni altruizem velja za poklice, ki so povezani z altruizmom. Bolj, kot imamo altruistični poklic, bolj potrebujemo tisto, kar dajemo. Hrano zase, močno srce, upanje, mir, nasmeh, ljubezen, spokojnost, zdravje ali kar koli drugega. Šele, ko sami imamo lahko damo.Velikokrat na žalost zadevo obrnemo. Kupujemo si še več stvari, ki jih ne potrebujemo in se kopičijo v omarah, medtem ko je na svetu na tisoče ljudi, ki zmrzujejo. Obenem pa svetujemo in pomagamo drugim na področjih, ki jih sploh ne obvladamo ter se ob tem počutimo kot dobre osebe.

Vendar je prav, da stvari obrnemo in postavimo na svoje mesto.Tam, kjer imamo izobilja, pri čemer za večino zahodnega sveta lahko govorimo o materialnem statusu, bi se mu morali vsaj malo odreči (recimo 10%), kar se nam praktično ne bi poznalo ter s tem pomagati svetu v revščini; tam kjer mislimo, da smo dobri in radi svetujemo, pa bi bilo mogoče bolj modro, da smo veliko bolj individualistično ter namesto modrovanja prisluhnemo ljudem, ki resnično te stvari imajo. Za naš del sveta bi lahko govorili o sreči, zdravju, dobrih odnosih, duhovnosti in še čem.Na koncu namreč slep slepega v jamo vodi. Bog pa je najprej sebi brado ustvaril!

In pred kratkim sem spoznal, da je povsem enako v poslu. In v politiki. In povsod drugod. Dokler ni enega – vodje, ki bo najprej skrbel za svoje interese (v razumskih okvirih), ki bo imel svoj plan in vizijo ter se brigal zase, tako dolgo ne bo moral poskrbeti tudi za druge deležnike. Šele z zadovoljevanjem lastnih interesov, lahko zadovoljuje tudi interese drugih. Če ne skrbi za svoje interese, ki se kažejo v realizaciji lastne vizije, strategije in operacijah, bodo stvari enostavno stagnirale na mestu. Skrb za interese vseh ostalih, namesto sledenju svojim interesom, vodi k nezadovoljenim prav vsem interesom. Če pa posameznik dolgoročno skrbi zgolj za svoje interese, pa bo slej kot prej izrinjen iz vodstvene pozicije, zaradi porušenega ravnotežja.

Blaž Kos je avtor bloga BLAZKOS.COM.