Pohota, zaljubljenost in ljubezen

Pomemben del življenja vsakega posameznika so odnosi z nasprotnim spolom. Arhitektura zemeljskega življenja je v tem pogledu zasnovana izjemno sofisticirano in učinkovito.

Genska zasnova avatarja skupaj s programsko opremo zagotavlja na eni strani tako neprekinjeno linijo življenja, ki naj bi bila v vsaki generaciji bolje gensko opremljena, kot tudi za osebnostno rast vsakega avatarja.Osnovni del arhitekture, ki izhaja iz živalskega sveta je nagon, oziroma pohota. Spolna energija je najmočnejša energija, ki jo poznamo, takoj za silo samoohranitve. Le malo je zemljanov, ki jim je uspelo spolno energijo transformirati v chi oziroma kreativno življenjsko energijo. Drugi jo želijo le zatreti, kar pa ni mogoče in ta se slej kot prej iznakaže v deformiranih oblikah nasilja. Velika večina avatarjev se tako prepusti njeni sili.

To pa pomeni, da je potrebno za časa pubertete najti partnerja (za potrebe sprostitve energije). Vloga nagona je jasna, skrb za nadaljevanje vrste. Zanimivo je le to, da naj bi bili ljudje ena redkih vrst na svetu, ki dejansko tudi uživamo v spolnosti. Se pravi, da je arhitekt človeškega avatarja celo dodal neko dodatno motivacijsko komponento, ki se ne naša zgolj na nagon, čeprav v veliki meri.

Pohota je izjemno dovršen mehanizem. Deluje po principu mešanja genov, z namenom, da je vsaka naslednja generacija avatarjev vse bolj popolna ter ima s tem večjo možnost preživetja. Avatraji z boljšo gensko kodo imajo na tem temelju pač več možnosti. Lepa postava in izgled, zdravo telo ipd. vse to so elementi, ki prispevajo k večji izbiri potencialnega partnerja za potešitev nagona. Iz tega vidika ima lepota veliko dodano vrednost. Še toliko bolj zaradi halo efekta.S pohoto je arhitekt človeštva zagotovil nadaljevanje življenja. Sedaj pa pridemo do drugega problema. Sad pohote je potrebno vzgajati in zanj skrbeti.

Če bi poznali zgolj pohoto, potem bi bili res verjetno vsi otroci brez staršev. Zato je arhitekt zasnoval zaljubljenost. Namen zaljubljenosti je zožiti izbor potencialnih najbolj primernih partnerjev na eno osebo.Namen zaljubljenosti je, da dva avatarja ostaneta skupaj vsaj določen čas, da lahko vzgojita novega avatarja. Čeprav naj bi zaljubljenost trajala nekje tri do pet let, kar je absolutno vsaj deset let premalo za vzgojo, je to dovolj dolg čas, da se starša navežeta na otroka (mogoče celo drug na drugega) in da preživi najbolj kritično obdobje odraščanja.

Zaljubljenost ni več zasnovana na genih, te so že pokriti z nagonom. In brez genskega ujemanja tudi zaljubljenosti ni. Za fokusiranje energije na enega partnerja poskrbijo drugi mehanizmi in sicer arhetip starša (nasprotnega spola). Kot pravijo, pogosto si najdeš partnerja, ki je ali enak ali popolno nasprotje staršu nasprotnega spola.

Na tem nivoju je zaljubljenost uvod v osebnostno rast. Partner nam kar naenkrat omogoča, da razrešimo nekatere psihološke zanke, ki so nastale v odnosih s starši, ko smo odraščali. Začetek zaljubljenosti je seveda ena sama droga, ki prikrije realnost, vendar potem vedno bolj in bolj vidimo priložnosti za rast v odnosu (nekateri bi temu rekli kar problemi).Slej kot prej pa pride trenutek, ko je zaljubljenost odigrala svojo vlogo. Starejši kot smo, manj naj bi se tudi zaljubljali. Potem imamo dve možnosti v odnosu. Prva možnost je, da se vrnemo nazaj k pohoti in poskušamo mogoče zopet najti kanček zaljubljenosti. Ali pa mogoče kar ostanemo samo pri pohoti.

Vendar je to pot nazaj. Korak nazaj na živalsko raven. To pa za razvoj avatarja ni najbolj smiselno.Druga možnost je razvoj odnosa do ravni čiste ljubezni. To pomeni, da povzpnemo odnos do ravni, ko nekoga ljubimo. Govorimo o prehodu iz živalske na duhovno raven. In beseda ljubiti je glagol in s tem ne govorimo o hollywoodskem stanju »in živela sta srečno do konca svojih dni«, temveč govorimo o odnosu polnem pozitivnih aktivnosti, ki prinaša najgloblja čustva, kar jih pozna avatar.Najboljše stvari v življenju so usojene stvari. Vendar si do določene mere usojene stvari krojimo tudi sami. Močnejši, kot je naš avatar, več vpliva imamo na našo usodo in manj se prepuščamo zunanjim tokovom. Tudi znotraj vsakega posameznega odnosa je tako

. Lahko se prepuščamo vsem prevzetim vzorcem, socialnim pritiskom ipd., vsemu, kar nas odvrača od našega bistva in od tega, da imamo lahko z nekom povsem čist odnos.Lahko pa načrtno gradimo na tem, da s partnerjem odkrivamo vedno bolj čisto ljubezen. Brezpogojno ljubezen. Podpiranje drug drugega na življenjski poti. Razumevanje, skrb, partnerstvo. To je največ, kar lahko izkusimo v življenju. Odnos, ki je poln strasti in s tem zapolnjene vse nagonske potrebe.

Odnos, ki nam omogoča, da zrastemo preko kompleksov otroštva ter s tem odkrijemo najgloblji delček sebe. In na koncu, odkrivanje vseh korakov, ki vodijo do brezpogojne ljubezni v odnosu. Pot je običajno trnjeva, posuta z bodicami vrtnic, vendar vsak korak odkriva novo dimenzijo odnosa, ki je veliko bolj globlja, kot smo si pred tem drznili predstavljati.Ko ima odnos vse tri elemente, lahko dosežemo najgloblje ravni partnerskega odnosa in najbolj pristen občutek užitka sreče.

Blaž Kos je avtor bloga BLAZKOS.COM.