Supervizor ni WikiLeaks ali Poskus respublizacije ugrabljene države

Supervizor je brez dvoma potencialno pomembna iznajdba protikorupcijske komisije: upravljalci davkoplačevalskega denarja in klientelistični porabniki bodo morali pokazati nekaj več inovativnosti, javnost (in drugi nadzorniki porabe javnih sredstev) pa so dobili orodje za raziskovanje ‘podzemnega sveta’.

Kot bolj ali manj vsaka iznajdba pa tudi rokovanje s supervizorjem lahko povzroči nezaželene posledice ali stranske učinke, v primeru skrajne neprevidnosti ali namerne zlorabe pa lahko njegov na in pomen celo povsem sprevrže.

Čeprav zveni modno, je primerjava supervizorja z WikiLeaks kajpak predvsem ‘trženjski’ trik. Orodje protikorupcijske komisije resda v določenem pogledu prav tako ne pove kaj ‘bistveno novega’; vse, kar lahko od včeraj izvemo, smo ‘v bistvu’ že vedeli in bi lahko vedeli tudi v podrobnostih, če bi se potrudili sami sestavljati podatke za posamezne mozaike. Supervizor namreč (drugače kot WikiLeaks) ne ‘operira’ s tajnimi podatki, depešami, zapisniki ali posnetki, pač pa ‘zgolj’ združuje že doslej javnosti dostopne podatke. Njegova ‘genialnost’ je v moči računalniških podatkovnih baz in orodij, ki omogočajo njihovo ‘rastrsko’ združevanje.

V vsem tem pa je tudi njegova šibkost. Iz podatka, da je podjetje A v poslovanju s proračunskim porabnikom B zaslužilo določeno vsoto, ni mogoče sklepati ničesar niti, če je a) bil to pretežni del prihodkov tega podjetja in niti, če se je to b) dogajalo v času določene vlade, ministra, župana itd.; za presojo tega, kar nam ‘izvrže’ supervizor, potrebujemo še podatke, ki jih v njem ni. In če mislimo, da te podatke že imamo, nas supervizor zlahka zapelje ali razočara. Če, smo bili doslej prepričani, denimo, da je podjetje A ‘na veliko’ poslovalo z državo, supervizorjev iskalni zadetek pa to potrdi, je nevarnost, da bomo v tem videli dokazano klientelistično poslovanje in se odpovedali nadaljnjim raziskavam, precejšnja; in nasprotno: če smo  klientelistične posle že domnevali, znesek pa tega ne potrdi, se bomo raziskavam prav tako odpovedali, ker bomo menili, da smo se pač zmotili.

Posledica prvega bi lahko bila neutemeljena škandaliziranja in obtožbe, drugega pa spregled resničnega primera korupcije ali klientelizma. Mutatis mutandis pa to velja tudi v primerih, ko bi nas dim presenetil, kjer ognja nismo pričakovali, torej v primerih, ko bi ‘po naključju’ ugotovili, da sicer ‘nesumljivo’ podjetje A v poslih z upravljalci davkoplačevalskega denarja mastno služi. (Ali pa malo manj mastno, ker se pač ves čas zaveda, da je bolje ostati ‘na varni strani radarja’ oziroma biti zadovoljen s petmestnimi vsotami, še vedno zelo spodobnimi, a tudi krepko manj opaznimi.)

Ti pomisleki so nemara malce ‘staromodni’ in ‘dolgočasni’, a v časih (zaradi marsičesa razumljivo) hitrih prstov na sprožilcu demoniziranja se mi to razkošje ne zdi odveč. Še zlasti, ker supervizor na drugi strani – med drugim zaradi zakonskih omejitev – za prenekateri primer korupcije ali klientelizma niti izhodišča ne more ponuditi. Tako iz njega ne morete izvedeti ničesar o primerih na prvi pogled ali tudi v resnici ‘negmotne’ korupcije. Če je oseba A, denimo, predsednik nadzornega sveta državnega podjetja B, hkrati pa predsednik uprave za veliko naložbo (financirane in/ali jamčene iz javnih sredstev) zainteresiranega državnega podjetja C, s podatki iz supervizorja ne morete niti približno sklepati, zakaj se oseba A kot nadzornik v podjetju B do uprave tega podjetja obnaša ‘tako’ in ne ‘drugače’.

Z drugimi besedami, supervizor nam ne razkriva ničesar o tisti plati ‘sistemske’ korupcije, ki temelji na dejstvu, da bodisi ‘vsak vsakega pozna že po poldrugem koraku’ bodisi ravna v skladu s pričakovanjem neke negmotne koristi v prihodnosti (ali pa poravna takšen ‘račun’ iz preteklosti). Mesta v nadzornih svetih, upravah, različni mandati in drugačne koristi te vrste iz supervizorja ne morejo biti razvidni, čeprav v končni posledici praviloma prinašajo tudi povsem posvetne nezakonite prihodke.

Deloma, ampak samo deloma, bi to ‘pomanjkljivost’ odpravil ‘pajek’, torej natančen personalni brskalnik, ki bi ‘rastriral’ osebne povezave ne le na strani upravljalcev javnih sredstev, pač pa tudi na strani ‘javnih’ (kakršna so Dars, HSE, Slovenske železnice in še katero) in zasebnih podjetij (ko pač ta poslujejo z državo). Tukaj supervizor zelo verjetno trči na nekaj zakonskih ovir in s tem na problem razmerja med načelom transparentnosti in zasebnosti. Dilema je na določen način podobna tisti iz pregona ‘klasičnega’ kriminala ali, recimo, terorizma: Koliko nas na letališčih lahko slačijo, koliko nas lahko na ulicah snemajo in koliko nam lahko prisluškujejo, da je to še ‘sprejemljivo’?

Supervizor torej ne more in ne bi smel biti bogato založena samopostrežba za javnost (še zlasti njen ‘kvalificirani’, novinarski del – kar je, mimogrede, še druga ‘podobnost’ z WikiLeaks) in še manj samo še eno priročno orodje za dnevnopolitična obračunavanja med ‘našimi’ in ‘njihovimi’. Če se bo – in bojim se, da se bo – sprevrgel prav v to (povrh pa povzročil novo ‘transparentizacijo’ postopkov javnega naročanja), potem bo še enkrat več očitno, da pravzaprav ne vemo, za kaj imamo državo. Še več, da zavestno demontiramo ne le sleherni poskus njene respublizacije, ampak tudi razprave o tem, za kaj jo imamo.

Vojko Flegar je urednik