Virantu, Jankoviću in Janši velja iz vsega srca privoščiti zmago

Če je to, kar so trije javnomnenjski mušketirji dali od sebe v sinočnjih Pogledih na nacionalki, tudi že bolj ali manj vse, česar so sposobni, potem ne bi bilo presenečenje, če bi ankete kmalu zaznale razočaranje volivcev.

Zlasti nad Gregorjem Virantom, za zdaj očitnim neuradnim medijskim favoritom, in Zoranom Jankovićem, drugim ‘novim’ obrazom v volilni tekmi; Janezu Janši se tega ni treba toliko bati, saj svojih privržencev in nasprotnikov ne more razočarati, neopredeljenih pa ne v omembe vredni količini očarati.

Tukaj ne gre toliko za to, kaj so sinoči in kaj sicer napovedujejo Virant, Janković in Janša, temveč zlasti za to, da se vsi trije pretvarjajo (ali pa so res prepričani? za vsakega si lahko izberete možnost, s katero lažje živite), da je vse odvisno od njih oziroma od nas. Da je Slovenija, z drugimi besedami, otok. Da se da z nekaj bolj ali manj hitrimi ukrepi ‘zagnati’ gospodarstvo (eh, ko slišim zagon, dobim vsakovrstne nespodobne asociacije, samo predstavljati si pod tem pojmom ne morem ničesar), privatizirati banke in državna podjetja, prezaposliti deset tisoče iz javnega v zasebni sektor, debirokratizirati, sprostiti podjetniško okolje, umestiti v prostor …

Ne glede na razlike v osnovnem, še bolj pa v drobnem tisku in med vrsticami tistega, čemur Virant, Janković in Janša pravijo program, noben od njih ni sposoben ‘umestitve v čas’. Vsi se nekako sklicujejo na ‘minulo delo’: Virant na nadaljevanje tistega, kar ima za začeto debirokratizacijo in dvig državne uprave na višjo raven v mandatu 2004-2008, Janković na kontinuiteto Mercator-MOL, Janša celo na program izpred prejšnjih volitev in 50 že napisanih zakonov za prvih 100 dni. Zunanjega sveta, ki se naglo spreminja, nemara celo ruši, v teh ‘vizijah’ novega zagona ni.

Sam se bojim, da je tistega, kar lahko Slovenija kratko in srednjeročno ali pa, recimo, v običajnem štiriletnem volilnem ciklusu, naredi zase, bolj malo. Skoraj nič ali še drugače: bolj krčevito si bo nova vlada prizadevala za hitre uspehe, bolj bo verjetno, da ne bo počela tistega, kar pa bi lahko storila. In kar lahko prinese plodove šele po njenem mandatu. Mislim na izobraževanje na vseh ravneh, na pravno državo in (trajnostno) razvojno paradigmo.

Res je, tako ali drugače, več ali manj o tem govorijo vsi, a vsi ‘v funkciji’ izhoda iz krize. Posledica so napovedi ukrepov, ki lahko bolj škodijo kot koristijo; tipična primera sta poseganje v mandat sodnikov in politični pritisk za skrajševanje postopkov oziroma nekakšno normiranje dela tožilcev in sodnikov. Kakor je tipično protislovje napovedovanje novih davčnih olajšav in oktroiranja finančne discipline ob hkratnem obetu davčnih poenostavitev in zmanjšanja državne uprave. Ali pa protislovje med trajnostnim razvojem (z družbenim dialogom) in hitrim umeščanjem (recimo avtocestnih tras) v prostor.

Na to, ali in kdaj bo iz (konjunkturne) krize, Slovenija ne vpliva odločilno. Sami odločamo le o tem, ali bomo morebitni, za zdaj zelo negotov konec te krize dočakali razvojno kolikor toliko pripravljeni. Izhod iz krize ne jamči razvoja, še najmanj razvoja, utemeljenega na treh prej omenjenih stebrih. Vsakomur, ki bi me rad prepričal nasprotno, od srca privoščim zmago na volitvah. Brez mojega glasu.

Vojko Flegar je urednik spletne strani