Volivci radi odločajo

Naslov prispevka je v marsičem protisloven. Ali ni samoumevno, da se vsaj v formalno demokratičnih razmerah nihče ne odpravi na volitve zato, da ne bo imel njegov glas nobene teže? Prav iz tega razloga se, ko občasno slišim pripombe, češ da so javnomnenjske raziskave, ki tej ali oni stranki ne napovedujejo vstopa v parlament, prirejene ali celo povsem zlažirane, v glavnem samo nasmehnem.

Ankete tudi zgrešijo 

Seveda se pripombam tistih, ki jim rezultati merjenj niso všeč, nikoli ne bo moč v celoti izogniti. Kljub temu bi jim vsaj na podlagi izkušenj z anketami na Slovenskem od leta Gospodovega 2000 osebno svetoval, naj potem, ko bodo javno dovolj ponegodovali, v samoti svojih sobic premislijo, kaj bi morala njihova politična skupina postoriti, da pride nazaj iz političnega podzemlja. Vse od omenjenega leta so namreč javnomnenjske raziskave praviloma dobro zadele splošno razpoloženje volilnega telesa, o čemer je že bil govor. Seveda boste sedaj poskočili in rekli, pa saj 2004 skoraj nihče in 2008 nihče ni pravilno napovedal relativnega volilnega zmagovalca. Priznam: imate prav. Toda vsa merjenja pred sedmimi leti so dajala čutiti, da je v zraku sprememba, pred tremi leti pa je bilo dejansko težko predvideti končni eksodus bolj levo čutečih volivcev, ki so navajali, da bodo glasovali za Jelinčiča, k Pahorjevim socialnim demokratom.

Iz zgodovine javnomnenjskih raziskav poznamo še vse hujše “kikse”. Verjetno najlegendarnejši je Gallupov iz leta 1948, ko je napačno napovedal poraz ameriškega predsednika Trumana. V bližnji preteklosti so demoskopi morda najbolj udarili mimo pred nemškimi parlamentarnimi volitvami 2005, ko se je velika prednost krščanskih demokratov na koncu stopila skoraj na ničlo. So pa tudi takrat pravilno zaznali trend rasti priljubljenosti kanclerja Schröderja.

Želja po vplivanju

Nauk obeh zadnjih volilnih odločanj pri nas je bil jasen. Volivci so si želeli zagotoviti vpliv pri pomembnih, da, najpomembnejših vprašanjih. Zato je leta 2004 vse druge premisleke zasenčilo vprašanje, kako doseči zamenjavo vladajoče LDS, štiri leta pozneje pa je šel glavni tok razmišljanja v smeri, kako se znebiti Janeza Janše (nekoliko manj pomemben je šel v drugo smer, namreč kako Janši pomagati ostati na oblasti). Imamo sicer tudi primere, ko se volivci dejansko odrečejo zadnji besedi o ključnem vprašanju. To se je v Sloveniji zgodilo leta 1996, v Nemčiji leta 2005. Za zadnji primer sem celo prepričan, da je bil končni rezultat – velika koalicija – v hudem nasprotju z duhom (a ne s črko) izbire volivcev.

Četudi je torej res, da ne bodo vse doslej objavljene javnomnenjske raziskave enako blizu končnemu razpletu (med Večerovo in Episcentrovo raziskavo so navsezadnje domala svetovi), vse brez dvoma kažejo v isto smer. Volivci hočejo obdržati škarje in platno v rokah in ga nočejo prepustiti povolilnemu kupčkanju. Tudi iz tega razloga se volilni potop morda obeta rekordnemu številu dosedanjih parlamentarnih strank.

Relativno varen je razen demokratov in deloma socialdemokratov samo Desus, ki je bolj kot stranka upokojenski sindikat. Vse druge skupine prejkone visijo. Pa z njimi nimam pravega sočutja. Kot v marsikaterem drugem okolju, kjer poslance izbirajo po proporcionalnem sistemu (skrajni primer je verjetno Izrael), so se namreč tudi pri nas volivci v preteklosti že lahko naučili, da ni najbolj stran vržen tisti glas, ki ga nameniš stranki, za katero je prag previsok, marveč glas, s katerim kaki izrazito ozko usmerjeni politični skupini pomagaš v parlament in zapleteš politična razmerja.  S čimer se pravzaprav odrečeš odločanju o ključnih vprašanjih. Za zdaj po nobeni od anket ni videti, da bi Slovenci letos podlegli tej skušnjavi. Se pa kampanja res šele začenja.

www.casnik.si