Želeli ste farso, imejte jo

Ker je bila zadeva Patria od vsega začetka ne glede na vsebino same zgodbe o oklepnikih zamišljena kot velikanska gledališka predstava, ki naj bi proizvedla (blagodejne?) politične učinke, ne razumem čisto dobro užaljenosti dela novinarjev in javnosti, ko se je ta teden v žaru najbolj vroče predvolilne kampanje dokončno sprevrgla v navadno farso.

Izgubljeni smisel življenja

Saj vem, boleče je spoznanje, da postaja ta punčica očesa nekaterih z vsakim o njej zapisanim stavkom manj uporabna za neposredno doseganje političnih točk, saj se je, če ne drugega, že zdavnaj povsem razvodenela. Posebej bridko mora biti tistim (najbrž redkim) novinarjem in drugim ljudem dobre volje, ki še vedno verjamejo, da gre pri vsem projektu za boj dobrega proti zlu, za resnico in pravico. In za to, da izgine domnevni glavni zajedalec s telesa slovenske demokracije. Z dokončno preobrazbo sage v farso se jim nevarno kruši smisel življenja, v katerega so v zadnjih letih vložili tako rekoč vse napore. In ko sami sebe in okolico prepričujejo, da klicanje opozicijskega prvaka na sodišče tik pred volitvami ni nič drugega kot običajni tek dobro naoljenega stroja pravne države, zadevajo ob vse večje nerazumevanje.

Kjer so vsi zadovoljni

Zaradi razvlečenosti omenjene burke in prevlade gledaliških prvin v njej od vsega začetka, si je namreč večina ljudi svoje mnenje nepreklicno že ustvarila. Znabiti je več takih, ki so sveto prepričani, da si je nekdanji premier omastil brke in jih ne bodo premaknila nobena zaklinjanja, nobeni nasprotni dokazi in nobeno opozorilo na neskladja v zgodbi. Navsezadnje je po njihovem politikom v krvi, da imajo lepljive prste. Toda pomembneje je, da je ogromno takih, ki ob besedi Patria samo zamahnejo z roko in je ni sile, zaradi katere bi si mogli predstavljati voditelja opozicije s kovčki, polnimi denarja. Kot politični podvig je Patria mrtva. Klinično je umrla že davno, dokončno so jo z aparatur odklopili nesmiselni naroki v vrtincu predvolilnega časa.

V ta kontekst sodi tudi vsaj na prvi pogled ihtavo in otročje pisanje demokratov o velikem poku in domnevnih incidentih. Nekako podobno je Zahovićevemu rogoviljenju o sodniški naklonjenosti Olimpiji, še preden se je sezona sploh začela. Težko bi torej rekli, da gre z njim za kak pomemben prispevek k dvigu politične kulture. Se pa dobro prilega ozračju farse, v katerem se je vsa zadeva pravzaprav že izvalila. Janševi z njo po eni strani mečejo kost najzvestejšim privržencem, brez katerih ne bo volilnega uspeha. Slednji so pač sveto prepričani, da je veliki pok ne le mogoč, ampak nadvse verjeten. In za njihova ušesa je gromovniško besedilo izjave prava poezija. Vendar ves trud morda ne bo imel zgolj estetskega učinka za volilno bazo demokratov. Če je kdo odmrlemu poskusu dejansko še želel vdihniti kaj življenja v obupnem prizadevanju, da zadnji hip prepreči verjetno spremembo oblasti, tega zdaj skoraj ne more več storiti. Ob vsakem odstopanju od normale bi Janševi namreč zavpili, da je to prav tisti incident, na katerega so opozarjali. Tako so se ponovno izkazali za boljše šahiste, kot se je zdelo na prvo žogo.

Navsezadnje so zaradi njihovega nepričakovanega odziva veseli tudi vsi, ki Janše prav nič ne marajo. V njihovih očeh je znova potrdil svoj nespregledljivi kalimerovski sloves. Kar se tiče volilnih možnosti, je rezultat potemtakem pozitivna ničla. Demokrati ne bodo bistveno izgubili, a niti ne bistveno pridobili. Kar je še en dokaz več, da je operacija Patria, v katero so mnogi stavili toliko upov, kot politično orožje neuporabna. Le za kakšnega zagnanega novinarja, ki za nameček ne bo smel spremljati obravnave ali dveh, ker ga je zlobni odvetnik poklical za pričo, bo zaradi tega na svetu za odtenek manj smisla.

www.casnik.si