Evangelij s kapitalom ali zakaj mariborska nadškofija še ni okupirana

Včasih še Bog ne more pomagati. Vsaj ne več kot toliko. In tako se mu je, če že ni mogel preprečiti stečaja Gospodarstva Rast d.o.o., tajkunske matice mariborske nadškofije, posrečilo obdariti novinarje z izgubo spomina.

Vsaj neizurjeni Slovenec bi namreč drugače kot nadnaravni pojav poročila o delavskih protestih pred NLB prejšnji teden težko razumel. A to vendarle še ni dokaz, da Bog je (čeprav morda ni vsemogočen): da so šle medijske minute in vrstice v zrak, ne da bi ob domnevni nevarnosti prodaje Heliosa in Cinkarne Celje tujcem kdo vsaj mimogrede omenil cerkvene piramidne igre, ima povsem posvetne razloge.

A dokler ni gotovo, ali Bog je, morda še bolj pomembno pa, kdo je Bog, če je, nekaterih stvari ne bom ponavljal. Tako rekoč z užitkom se bom odrekel naštevanju razlogov. Pa tudi tako zelo pomembno ni. Racionalizacija užitka pač. Končno smo tudi osnovno novico o finančnih težavah slovenskih božjih služabnikov pred slabim letom izvedeli iz – tujih medijev.

Torej, od 132 milijonov evrov priznanih terjatev jih ima v stečaju Gospodarstva Rast največ NLB – dobrih 90 milijonov. Kar sicer še ne dokazuje, da cerkev in država nista ločeni, vsekakor pa dopušča ugibanje o tem, kaj pravzaprav piše v drobnem tisku vatikanskega sporazuma. Skoraj očitno je, da mora biti notri tudi kaj o državnem financiranju delovanja cerkve, njene pastoralne dejavnosti, cerkvenega izobraževalnega sistema, njenih dobrodelnih dejavnosti, pomoči pri obnovi in zaščiti kulturno-zgodovinskih spomenikov itd.

Kajti vse to, pač dejavnost cerkve v najširšem pomenu, je mariborska nadškofija kanila financirati z dobički svojega poslovnega imperija (in krediti državne banke). Evangelij s kapitalom. (Še vedno bolje kot z ognjem in mečem.) Nič nenavadnega, da je kot sleherni spodoben tajkun cerkev imela še svoje maksime in infonde – Zvon ena in Zvon dva. Zdaj prav tako zadolžena do vratu, a še ne v stečaju. So jima pa banke, spet kot infondom in maksimam, zasegle delnice, s katerimi sta zavarovala najete kredite. Recimo deleže v Heliosu (ki je, mimogrede, kot Delo, Fructal ali Pivovarna Union posojal svojim lastnikom, da so ti lahko s piramidno igro nadaljevali) in Cinkarni Celje.

Banke z NLB na čelu bi se teh zaseženih delnic rade kar najhitreje znebile. Kot Mercatorjevih, denimo, ali kot so se že DrogeKolinske. Dokapitalizacija z dezinvestiranjem. Ali reši se, kdor se more, dokler se še more. Banke so zdaj grobarji slovenskega gospodarstva. Na transparentih in v predvolilnih flancah. Še posebej NLB. Kot je to z nepogrešljivim občutkom za vox populi v Večeru dejal Janez Janša, vodstvo NLB spada pred sodišče in ne na vrh banke. (Janša ni osel, drugič ne bo pustil vodstva NLB pri miru.)

Protestirati pred bankami je kul, in in politično korektno. Celo napredno. Ali pa si morda res lahko predstavljate okupacijo mariborske nadškofije? Transparent z napisom Ukradli ste državo ali Roparji, vrnite pokradeno pod oknom nadškofa Marjana Turnška? Nekako ne gre, še manj, da bi kdo delavce pošiljal pred vrata Mirka Krašovca, nekdanjega ekonomskega masterminda mariborske nadškofije. Pa tudi, Krašovec je svojo napako itak že priznal. Jasno, kriv je, ker je verjel bankam, nasedel korumpirani ekonomiji in šel na področje, ki ni cerkveno. Kriv je, ker je bil žrtev.

Žrtvam pa se pridiganje o morali lepo poda. O morali drugih, kapitalistov ali pa, recimo, politične levice. To, da so žrtve, božje služabnike legitimira za priporočila. Recimo, koga voliti. Tudi Boško Šrot, ena od posvetnih žrtev bank, je volivcem poskušal pomagati pri izbiri. Pa nekako ni razveselil tistega, ki ga je podprl. Toda podpora cerkve je vse kaj drugega. Ali pa si morda res lahko predstavljate, da bi Janša to podporo zavrnil?

Vojko Flegar je urednik spletne strani