Tako ‘zelo preprosto’, kot si je zamišljal Zoran Janković, očitno ne bo

Sloveniji grozi novo znižanje pozitivnosti. V dobri družbi z Nemčijo, Francijo, Nizozemsko, Avstrijo, Finsko in Luksemburgom in še osmimi državami evrskega območja. Skupno je kar 15 od 17 držav z evrom, med njimi vsej šesterici s trojnim A, agencija Standard & Poor’s pred nekaj urami zagrozila z nižjim ratingom. Pred nekaj urami in nekaj ur po sestanku nemške kanclerke Angele Merkel in francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, po katerem je postalo bolj ali manj dokončno, da evrskih obveznic ne bo in da ECB ne bo dobila licence za tiskanje denarja. Nemško-francoski dvojec se je namesto tega poenotil glede sprememb evropske pogodbe.

Priznam, včeraj sem za nekaj minut gojil naivno pričakovanje, da je bil Zoran Janković pri Borutu Pahorju zaradi ‘evrskega tedna D’. Da je najbolj verjetnega mandatarja povabil poslovodeči predsednik vlade z namenom, da ga seznani s svežimi novicami pred evropskim vrhom konec tedna, mu pove svoje in morda sliši njegovo mnenje. Ne bom več, obljubim! Seveda sta se ukvarjala drug z drugim imela na dnevnem redu pomembnejše zadeve in, kajpak, sestala sta se na Jankovićev predlog. Navsezadnje volivci v nedeljo niso izbirali nekoga, ki bi reševal evropske, ampak njihove probleme, namesto njih.

Ni dvoma, da bi Sloveniji vlada s polnimi pooblastili prišla prav. In da jo potrebuje(mo) kar najhitreje. Toda tako, kot je videti, da se je tega lotil Janković, prej napoveduje nasprotno. Posamični sestanki, diskretni kot operacija Čista lopata, so razmeroma dobro jamstvo, da se bosta med sestavljanjem koalicije razvili skupinska dinamika in notranja logika, ki ju ne bo več nihče nadzoroval. Drugače rečeno, preden je klical Pahorja, se Janković očitno ni postavil v kožo potencialnega prvega koalicijskega parterja in naredil v poslovnem svetu precej samoumevne analize swot. S Pahorjevega stališča.

Kaj socialni demokrati dobijo s tem, da gredo v koalicijo? Kaj, če ostanejo v opoziciji? Kaj od tega jim prinaša več kratkoročnih in dologoročnih koristi in kaj so slabosti posameznih opcij? In tako dalje. Janković kot da je pozabil, da bo na drugi strani sogovornik, ki se je v očeh javnosti šele zdaj ‘emancipiral’, ki je simbolično ubil očeta tudi javno ‘odpisal strice, ki so ga odpisali’ in ki je, nenazadnje, v parlament prišel s solidno podporo volivcev ter brez nekaterih dolgoletnih sopotnikov, ki so veljali za transmisije taistih stricev. Povrhu vsega pa je Janković zanemaril, da ta sogovornik, Borut Pahor, vodi stranko, ki so ji volivci, navzlic morda nepričakovano dobremu volilnemu dosežku, izrekli prepričljivo nezaupnico.

Drugače rečeno, možnost, da imajo socialni demokrati veliko dobrih razlogov, da ostanejo v opoziciji, je Janković, zdi se, spregledal. V prid vstopu SD v koalicijo z nekom, ‘ki je prišel, da jih uniči’, sta, na drugi strani, le dva tehtna ‘argumenta’: določeni krogi v stranki in interesna omrežja za njimi bi gotovo radi zadržali vsaj nekaj mest pri koritu, del s stranke s Pahorjem na čelu pa ima razmeroma dobro razvit občutek odgovornosti za državo (ki pa mu hoče ustreči s ponujeno ‘podporno’ opozicijo). Mogoče je pričakovati, da se bo pritisk na socialne demokrate osredotočil prav na ti dve točki in da bo, nemara malce protislovno, stranka nazadnje ‘soglasno ugotovila’, da vendarle mora v koalicijo tudi formalno.

A to lahko ‘malo traja’ in bo, kolikor dlje bo trajalo, tudi dvigovalo stroške koalicije. Nič presenetljivega, denimo, da je Gregor Virant včeraj letvico postavil tako visoko in od Jankovića ne pričakuje nič manj kot to, da se njegova stranka odpove finančnemu ter notranje/pravosodnemu ministrstvu. Prvemu zato, ker ima v svoji sestavi davčno upravo, ta pa bi znala (če že ni) naleteti tudi na Jankovića ali člane njegove družine, drugemu oziroma drugima dvema pa pravzaprav iz istega razloga, le da se izjava o Jankovićevem podcenjevanju problema korupcije lepše sliši.

Virant teh resorjev morda ne misli zahtevati izrecno za svojo stranko, a jasno je, da se premierska stranka lahko odpove marsikateremu ministrstvu, toda ne finančnemu. Tudi Janković se mu ne more. Na splošno pa za DLGV v tem povolilnem pokru velja podobno kot za SD in druge potencialne koalicijske partnerje, z drobno variacijo: kot nova stranka imajo virantovci potrebo po ‘konsolidaciji’ v opoziciji, saj jih lahko neposredna izstrelitev v vlado dolgoročno izbriše s seznama parlamentarnih strank.

Če Jankoviću tega še nihče ni povedal ali pa ga ni poslušal: časa je malo in zato ga je nesmiselno tratiti z aktivističnim hitenjem z enega na drugi sestanek, ki bi naj dokazovalo učinkovitost ‘zelo preprostih’ rešitev. Presenečenje nad zmago je treba kar najhitreje preboleti, prav tako pa pozabiti na naučene vzorce obnašanja. Mandatarstvo ni vodenje uprave Mercatorja niti mestne občine, v kateri imaš absolutno večino. Možni koalicijski partnerji niso izvajalci ali dobavitelji, ki jih za nekaj ur pustiš v sobi, da še malo spustijo ceno. Zdaj bi se moral najprej za nekaj dni ‘zapreti’ Janković, tudi z ljudmi, ki mu ne bodo zgolj kimali, in na podlagi vsestran(kar)ske analize prednosti, slabosti, omejitev in zamer/razlik izdelati strategijo za pogajanja, seveda tudi glede programskih točk oziroma razlik.

Kakor jo bo sestavljal, takšna bo Jankovićeva koalicija. Na silo sestavljena ne bo mogla biti trdna, četudi bi morebiti bila ‘široka’. In bolj bo pokala od trdnosti, manj pozitiven bo rating Slovenije in njenih bank in še manj bo kapitala. Volivci pa pričakujejo obljubljeni višji standard.

Vojko Flegar je urednik spletne strani