Še vedno smo 22. aprila 1990

Če bi bil res intelektualno pošten (pa očitno nisem), bi v nedeljo zvečer zalučal v koš ali za vse večne čase zbrisal s portala vse, kar sem doslej napisal za Časnik, razen morda zapisov o belem medvedku Knutu in porazu tulipanov na svetovnem prvenstvu. Izkazalo se je pač, da sem bil v zmoti glede vsega bistvenega, o čemer sem modroval. Slovenski volivec mi je dal nepozabno lekcijo.

Niso vsake volitve zgodovinske in za demokracijo, ki je v osnovi dolgočasnejša od totalitarizma, je verjetno celo dobro, da niso. No, volitve 4. decembra so vsekakor bile zgodovinske. Če ne drugače, vsaj v tem smislu, da sedaj tudi nejeverni tomaži bolje razumemo utrip tukajšnjega človeka.

Doslej sem naivno menil, da bo povprečen Slovenec kot povprečen Irec ali Hrvat spričo hudih tegob, ki ga tarejo in glede katerih se strinjamo vsi, pripravljen pozabiti na ideologijo in tistih, ki so s tolikšnim uspehom krmarili državno barko v minulih treh letih, v širšem smislu pa domala zadnjih dvajset let, ne bo nagradil še z novo porcijo oblasti. S češnjo na vrhu. Rdečo, kakopak. To je bil menda skupni imenovalec vseh mojih razmišljanj o slovenski družbi tako rekoč od začetka nastajanja Časnika. Vendar so bili moji rojaki pametnejši od mene, sam pa stojim danes pred vami kot bedak in kar slišim vaše pomisleke, češ, ti bi nam solil pamet o Tuniziji in Egiptu, o Indiji in Koromandiji, a se ti še sanja ne, kaj se dogaja pred tvojim pragom.

Seveda se bom zdaj tu in tam kot še marsikdo tolažil, da bi bilo vse drugače, če bi voditelj opozicije pravočasno sprevidel svojo dotrajanost in vrgel puško v koruzo. Ampak tri dni po volitvah se mi nekje od daleč že svita, da bi potem morda res še kak Štajerc več glasoval proti ljubljanskemu županu, nauk pa ne bi bil ob koncu volilnega dne nič drugačen.

Blagor pravljičarjem

Vsaj ne, če bi bile zamisli drugega, novega, “boljšega” vodje opozicije tudi samo od daleč podobne Janševim. Če bi vsaj od daleč tako razločno predstavljal drugačno Slovenijo, kot jo že več kot dve desetletji vsemu navkljub predstavlja nekdanji premier. In če je ne bi, ne bi razen “žlahtne konservativnosti” v ta prostor prinesel ničesar novega. Bi pa 4. decembra 2011 in nemara že kdaj prej suvereno zmagal na volitvah.

Kajti tu je sodba Slovencev neizprosna in na moč enoznačna že od tistega davnega 22. aprila 1990, ko so namesto orjaške miselne in življenjske podobe Jožeta Pučnika za predsednika izvolili povprečnega uradnika in aparatčika Milana Kučana, ki se je dovolj visoko v hierarhiji znašel bolj ali manj po naključju. Vendar je Slovencem znal povedati, da so najlepši, najboljši, najbolj zdravi in najrazvitejši. In še dalje jim ni nehal dopovedovati, da niso na nobenem križišču v zgodovini zavili narobe in da se predvsem ni nikdar zgodil siloviti kolektivni izbruh nasilja, ki je deželo spremenil v dolino strahov. Če se je že kaj zgodilo, so bili za to odgovorni Marsovci ali vsaj Bosanci. Ne pa vedno brezmadežni sinovi in hčere slovenske matere.

Bolje ne bo nikoli?!

In zanimivo je, da so se razmerja od tistega aprila pred dvema desetletjema spremenila komaj kaj. Takrat in zdaj bo (vsaj) 58 odstotkov vedno glasovalo za tistega, ki bo še naprej voljan pripovedovati takšno ali podobno zgodbo, nemara začinjeno z domoljubjem beloruskega tipa, v katerem nobena narodna svetinja razen občasnih folklornih narodnih noš ne bo starejša kot sedemdeset let.  Morda mu vsi ne bodo zares verjeli (in predvsem ji ne bo verjel on sam), toda hoteli jo bodo slišati. Pučnik ne le, da je ni pripovedoval. Rojake Slovence imam celo na sumu, da ga po tihem dolžijo, da jim je – v paru z Janšo in še s kom – razbil njihovo najljubšo igračko, veliko Jugoslavijo, v kateri so se vedno lahko počutili najboljše in najlepše.

Zdaj jo,  neke vrste igračko namreč, vsaj za štiri leta spet imajo. In ker gre osel samo enkrat na led, si ne bom več delal utvar, da se ji bodo kdaj hoteli odpovedati. Navsezadnje je manter o zdravem narodu, ki ne more narediti ničesar narobe, polno že slovensko 19. stoletje in si jih ni izmislil šele aparatčik Kučan. Tudi zato slovenski volivec ni naključno okamenel prav 22. aprila 1990.

www.casnik.si