Janšev republikanski sindrom

Medtem ko se v največji opozicijski stranki ubadajo predvsem z vprašanjem, kako je lahko zmagovalec letošnjih volitev dobil toliko glasov, kar zbuja nekakšno zadoščenje pri vseh, saj se eni (ponovno?) čutijo žrtve medijskega linča, drugi pa se lahko njihovi neposrečeni potezi tokrat bolj ali manj upravičeno posmehujejo, bi me osebno bolj zanimalo, kam je izginilo skoraj dvajset tisoč glasov  za demokrate iz leta 2008. Nekako se mi namreč dozdeva (in sem omenjeno že večkrat povedal), da ni Pozitivna Slovenija – s trenirkami ali brez njih - dobila neznansko veliko, marveč je SDS dobila malo.

Seveda se da takole čez palec oceniti, da gre pri večini “primanjkljaja” za vrnitev pred tremi leti posojenih glasov volivcev Nove Slovenije. Letos so bili v dobri veri, da bodo Janševi itak premočno zmagali, za posojanje pač manj motivirani, toliko bolj pa za vrnitev svoje nekdanje politične domovine v parlament. Sem seveda ne štejem tistih volivcev, ki so k SDS-u med letoma 2004 in 2008 migrirali bolj ali manj trajno in ne kažejo trenutno nobenih želja po vračanju. Lahko bi rekli, da so lastniki posojenih glasov ravnali preudarno. Četudi bi vsi svoje glasove pustili deponirane pri Janši, mu omenjeno še vedno ne bi zadostovalo za zmago.

In v tem je kleč. Na moč nenavadno je, če najbolje organizirana in najstabilnejša opozicijska sila od vsesplošnega prepričanja o katastrofalnem mandatu vladne večine ne profitira popolnoma nič in glasove celo odda.  Nekaj je namesto nje sicer profitiral Gregor Virant.  Ampak v vseh državah, kjer je kriza udarila vsaj približno tako kot v Sloveniji in so imeli v bližnji preteklosti prav tako volitve, je bil scenarij drugačen. Gotovo: ponovni uspeh doslej vladajoče opcije (čeprav tuji mediji občasno poročajo o menjavi oblasti, se v Sloveniji ni zgodilo in se ne obeta nič takega) priča najprej in predvsem o izjemno hudi ideološki vkopanosti v Slovencev, s čimer sem se ukvarjal prejšnji teden.

Demokrati kot republikanci

Tako ni nobenega dvoma, da je slovensko volilno telo tradicionalno nagnjeno v levo. O tem ne priča samo izid prvih demokratičnih volitev leta 1990, kjer vseh Demosovih glasov nikakor ni moč pripisati desni sredini, marveč tudi dejstvo, da je bila – pičla – večina desno od sredine samo leta 2004, pa še to zgolj pod pogojem, da na desno štejemo Jelinčičeve nacionaliste, ki so takrat dejansko nastopili s precej desničarskim programom (leta 1996 in leta 2000 so bili, nasprotno, povsem v vodah levega populizma in vulgarnega antiklerikalizma). Obenem so bili strategi desnosredinskih strank očitno premalo pozorni na tektonske premike v slovenskem volilnem zemljepisu, ki se niso zgodili čez noč, sovpada pa njihov začetek prav z izvolitvijo Zorana Jankovića za ljubljanskega župana.

Zaradi tega je demokratom sicer uspelo prodreti v nekdaj nezavzetne trdnjave nekdanjih liberalnih demokratov. Po analogiji z ameriško zgodbo bi lahko rekli, da so na levo škileči “Solid East” kot republikanci demokratski “Solid South” spremenili v svojo domeno. Na vsakih volitvah po letu 2004 so osvojili vse štiri vzhodne volilne enote, ki so jim bile bolj naklonjene tudi ob arbitražnem referendumu leta 2010, ki se je, kot je znano, sprevrgel v čisti dnevnopolitični obračun med levimi in desnimi. Da jim je uspelo trikrat zapovrstjo prepričati Štajerce iz mariborske volilne enote, je glede na dokaj vzhodnoevropsko volilno vedenje tamkajšnjih volivcev nemajhen dosežek. Ki pa ni brez pridiha paradoksa: isti volivci so namreč na predsedniških volitvah leta 2007 Danilu Türku namenili več kot 73 odstotkov glasov, največ v vsej državi. Da bi šlo pač za prednost domačega terena, bržkone ne bo držalo, saj je v prvem krogu v mariborski enoti kraljeval Jelinčič.

Skoraj raj si ti, Gorenjska

A prodor na prej večinoma levosredinski vzhod ima sočasno svojo senčno plat, kakor hodi republikanska osvojitev juga z roko v roki z marginalizacijo republikancev na vzhodni obali ZDA. Od letošnjih volitev je namreč Slovenija skoraj matematično natančno razdeljena na Jankovićev zahod in Janšev vzhod. Pri čemer je potrebno opozoriti, da so na vzhodu že prej – in ne šele letos – na volitve zahajali manj radi kot na zahodu. Demokratov v tem okviru ne bi smele toliko skrbeti izgube v obeh ljubljanskih volilnih enotah, čeprav sta bili ti še leta 2004 (in denimo na predsedniških volitvah 2002) desni sredini zmerno naklonjeni, kakor boleč in hud poraz na Gorenjskem. Ko desnica izgubi škofjeloški (mestni) okraj, bi moral biti to vsekakor znak za alarm.  Seveda pa se je laže ukvarjati s trenirkami.

www.casnik.si