Predsednik države je rekel. Pa glej, kaj delajo!

Jutri državni zbor, naslednji teden mandatar, prvi teden po novem letu vlada? Ko je predsednik države Danilo Türk prejšnji teden izrazil pričakovanje po takšnem ‘rokovniku’ povolilnega konstituiranja oblasti, je verjetno hotel strankam sporočiti, da so volivci že rekli svoje.

Da je zdaj čas za politični dogovor (o vladni koaliciji), ki ga je treba kar najhitreje skleniti. Šlo je, drugače rečeno, za legitimni, javni in neformalni pritisk z avtoriteto predsedniške funkcije. Hkrati je predsednik države pohitel s prvo sejo državnega zbora, še preden je bilo jasno, ali se ta, glede na to, da obrisi koalicije še niso razvidni, sploh že lahko konstituira.

Tudi to je mogoče razumeti kot svojevrstno obliko predsednikovega ‘pohitevanja’ dogovorjanj med strankami. Niti ta niti uvodoma omenjeni ‘javni pritisk’ pa nista brez tveganja. Če se državni zbor jutri ali pojutrišnjem ne bo mogel konstituirati ali pa bo izvolil ‘zgolj’ začasnega predsednika, torej nekoga, ki bo po morebitnem oblikovanju koalicije ‘odstopil’ mesto ‘pravemu’ predsedniku, bo to zgolj nova ponazoritev stanja slovenske politike. Podobno velja za predsednikova pričakovanja glede vlade. Če vlade ob svetih treh kraljih ne bo, bodo volivci, ki se ne ukvarjajo z medvrstičnim branjem sporočil, razočarani: Predsednik je rekel, pa glej, kaj delajo!

Omenjeno tveganje pa je videti precejšnje. Če si Borut Pahor ne bo premislil (po vsem povedanem pa si ne more, če hoče ostati verodostojen) in če Gregor Virant ne bo danes dobil na mizo koalicijske ponudbe, o kateri bi se bil pripravljen pogajati, bo prvega med poslanci skoraj gotovo mogoče izvoliti le začasno. Slabo pri tem bi bilo predvsem to, da bi bila takšna rešitev hkrati tudi že precej zanesljiva napoved v januar ali še dlje trajajočih koalicijskih pogajanj. V tem okviru pa je negotova tudi usoda interventnega zakona, ki ima poleg te ali one vlade in parlamenta še vrsto drugih ‘deležnikov’.

Izjemno ozek časovni okvir pričakovanj predsednika države povrh povečuje nevarnost napak, ki jih drugače morda ne bi bilo. Slovenija časa pravzaprav res nima več, a prav zato se zdi bolj smiselno, če predsednik države ne bi ustvarjal še umetne časovne stiske. Če se je eno leto zadovoljeval z izražanjem zaskrbljenosti nad delom (Pahorjeve) vlade in njenim ‘izgubljenim zaupanjem’, bi lahko tudi zdaj ostal pri tem. Pri zaskrbljenosti nad morebitnimi posledicami izključno strankarsko, dnevnopolitično motiviranih pogovorov o koaliciji. Aktivni predsednik države je zaželen in je lahko tudi koristen, aktivizem pa ne nujno.

Minilo je pol leta, odkar živimo v provizoriju. Najkasneje od petojunijskih referendumov naprej država pravzaprav ni več upravljana, od zadnje tretjine septembra imamo tudi uradno le vlado za sprotne posle. Imeli smo predčasne volitve in po njih dobili parlament s 50+ novinci v poslanskih klopeh. Enaindvajset let po plebiscitu je država videti bolj improvizirana instalacija kot takrat, ko smo jo ustanavljali.

Vojko Flegar je urednik