Ata pride v šolo

Priznam, da se mi Milan Kučan malo tudi smili. Sedemdeset let in več je star in ne le, da mu mnogi med nami nočemo verjeti, da je res v pokoju, marveč mu še tedaj, ko javno udari po mizi, postavljamo ovire na pot. Njemu in njegovemu »sinku«.

Tako ni nič čudnega, da je bil med včerajšnjim televizijskim nastopom najbolj podoben razjarjenemu staršu, ki pride v šolo obračunat z mulci, ki so se po nemarnem spravili na njegovo dete. Seveda, v projekt Sinko št. X je vložil toliko, da ljubljanskemu županu preprosto mora uspeti. In zdaj, ko se je po vsem uničujočem lomastenju na levi na obzorju pojavila velika luč, bi se neuspeh očku upravičeno zdel v nebo vpijoča krivica.

A če je še prejšnji teden kdo spraševal, kako da je sinko tako nevešč zakonitosti parlamentarnega sistema, je včeraj sočasno dobil odgovor. Omenjenih zakonitosti ne pozna, ker ga očka o njih ni poučil. Poučil pa ga ni, ker se za parlamentarno demokracijo nikdar ni iskreno zanimal. Še več, v trenutku slabosti je dal jasno vedeti, da jo globoko v sebi prezira in jo je vedno štel za nujno zlo.

SZDL živi naprej …

Seveda obstaja velika verjetnost, da bodo Slovenci trobezljanje o stranpoteh strankokracije odkupili. Od svojega prvega predsednika so pač odkupili že precej abotnejše stvari. Vendar bi bilo dobro, ko bi se zavedali, da Kučan v svoje slavospeve domnevnemu ščitu pred samopašnostjo strank projicira lastno nejevoljo zaradi obstoja strank kot takih.

S svojim delovanjem je ničkolikokrat izpričal, kaj ostaja njegov ideal. To je nekakšna nova SZDL, ki jo je po zatonu moči liberalne demokracije (pravzaprav pa že v njenem času) uspešno vzpostavil na levem polu političnega prostora. Samo tam preprosto zato, ker na desno njegov vpliv v glavnem ne seže. (Strankam in osebam, ki se ga kljub vsemu nalezejo, se desni volivci relativno kmalu odrečejo, kot kaže primer Franca Zagožna.) V okviru tega sistema nobena posamezna levosredinska stranka nima lastne teže, pač pa se v celoti da na razpolago skupni »stvari«. Celo do te mere, da mirno vzame v zakup lastni propad in se dela, kot da je zanj kriva izključno sama. Katarina Kresal in Gregor Golobič sta se dala Pozitivni Sloveniji pojesti brez besed. Zmago Jelinčič je bil za hip sicer glasen, a če bi bil pošten, bi se moral obenem s kritiko še zahvaliti.

… ali pa ne?

Kljub navedeni pripravljenosti mnogih, da nesebično delajo za narodov blagor, so očka v šolo pognale prav težave znotraj dobro zamišljenega in vsake strankokracije prostega modela. Izkazalo se je namreč, da je najnovejši »maziljenec« ne glede na svoj presenetljivi uspeh nenavadno osamljen. In to ravno zaradi očkovih rošad.

Edina dva preživela njegovega zadnjega »cunamija«, Borut Pahor in Karl Erjavec, se nista brezpogojno pripravljena podrediti blokovski disciplini. Spet ima morda Kučan boljši nos od drugih in ve, da bodo njuno ravnanje slovenski volivci razumeli kot izdajo svoje izbire 4. decembra. A da politična stranka želi živeti lastno življenje in sklepati povezave z drugimi strankami, ki so na podlagi volilnega izida možne, je v parlamentarni demokraciji precej običajna stvar. V sistemu SZDL-ja in ljudske fronte je po drugi strani to najhujši greh in »prelisičenje volivcev«. In omenjeno je hotel nekdanji predsednik povedati s svojim »prihodom v šolo«, da bi zaščitil neprimerno obravnavanega (žal samo) relativnega zmagovalca.

www.casnik.si