FOTO in VIDEO: V murskosoboški knjižnici se je odvil »Pravljični večer za odrasle«

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je v četrtek, 7. decembra 2023, potekal "Pravljični večer za odrasle."

Zbrane sta v uvodu nagovorila Janez Horvat in Metka Celec, zaposlena v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Janez Horvat je povedal, da se zavedajo, da pravljice niso namenjene samo otrokom, temveč tudi odraslim, ki želijo v sodobnem in odtujenem svetu ohranjati tisti svet, ki je očem neviden in ga razumeta samo duša in srce. Obenem pa se je opravičil za spremembo nastopajočih zaradi bolezni.

Metka Celec pa je v svojem govoru poudarila, da drevo na plakatu, ki tokrat simbolizira pravljični večer za odrasle, kljubuje vetrovom, ki pihajo iz različnih smeri in kljubuje mrazu, sonci in dežju. Ali je to tisto staro drevo z brazgotinami, ki je stalo na križpotju tlakovane poti, ki je vodilo na različne strani sveta. In čeprav pomislite se vsaka cesta razcepi in izgubi v drugo in vsaka pravljica je stopinja na tej poti, ki potuje iz preteklosti v prihodnost v neskončnost.

Pravljični večer za odrasle so tokrat obogatili s svojim pripovedovanjem: Suzana Slavič iz Mariborske knjižnice, Aleksandra Papež iz Knjižnice Lenart, Tone Obadič iz Mestne knjižnice Ljubljana in Vesna Radovanovič iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.

Suzana Slavič je ljubiteljem pravljic tokrat povedala zgodbo, ki je govorila o prelepih dekletih v Vietnamu. V tistih davnih časih pa je bila le ena izmed njih najlepša. Mlado dekle je bilo hči revnega ribiča, v katero se je zaljubil Mandarinov sin. Žal se je ta ljubezen nesrečno končala, ko si je na silo prisvojil njen poljub in ko so njene ustnice zaradi tega uvenele, kot se zgodi s srebrno akacijo ali mimozo, ki jo večinoma gojijo zaradi njene posebnosti. Kajti ko se dotaknete listov mimoze ali jih stresete, se obrnejo navznoter ali odpadejo.

Aleksandra Papež je nato predstavila zgodbo o Katrci. Gre za zgodbo ki jo je napisal Tone Partljič: "Deklica in general." Pripoved o generalovi Katrci spremlja življenjska zgodba samega generala Maistra. Katrca je odraščala v revni koči. S sedmimi leti je začela hoditi v šolo, ki je ni marala, ker se ni mogla naučiti brati. Nekega dne pa se na hrib pripelje nenavadna kočija brez konjev v njen pa možakar, ki se je predstavil kot general. General jo je poprosil naj gre zanj v Lenart in mu iz trafike prinese časopise. Katrca, ki pozna vse bližnjice domače doline, nalogo hitro opravi. Potem pa z generalom zajtrkuje. Prvič v življenju poskusi kakav in uživa ob slastnem krofu. To se je ponavljajo vsako jutro. Zdelo se ji je, da je kraljična. Ob tem pa ji je general pomagal pri branju, ki se ji je zelo izboljšalo zaradi skupnega branja z njim. Tako je dobila tudi vzdevek generalova Katrca. Nekoč pa je prišla novica o generalovi smrti. Katrca pa je čez čas izvedela za generalovo pesem, ki govori o njej. Katrca je tako dočakala še mnogo let in to zgodbo pripovedovala svojim potomcem. V tej zgodbi lahko prepoznamo generalovo veličastno delovanje in pokončno nikoli uklonljivo domovinsko držo.

Tone Obadič pa je povedal pravljico o "Gladnim očima," ki jo je našel zapisano v knjigi "Narodne pripovijesti bosansko-hercegovačkih Muslimana." Zgodba govori o kralju, ki sreča na obrežju reke ribiča. Pove mu, da mu bo zvečer na dvoru poplačal z zlatom današnji ulov. Ribič je tisti dan ulovil samo človeško glavo. Katero prinese zvečer na dvor. Kralj drži besedo, da mu ulov poplača z zlatom. Ali ko je dal glavo na tehtnico, je glava pretehtala vse zlato njegovega kraljestva. Ker se je zbal za svoje premoženje, pokliče kralj modrece. In le najstarejši modrec mu je lahko ob tem pomagal. Modrec je oči, ki so bile odprte na človeški glavi, premazal z glino in takoj se je tehtnica uravnovesila v dejansko teže glave. Tako so poslušalci zvedeli iz te pravljice, modrečevo rešitev, ki se je glasila tako, človekove oči so vedno željne zlata, temu se reče "gladne oči."

Vesna Radovanovič pa je na koncu povedala pravljico o Modrem jezeru, kjer obstaja vilinska pečina. Modro jezero s svojim čudovitim pristopom in krasno izletniško izkušnjo je opisala Maja Delić Peršen v knjigi “Imotske modre vode.” Okrog Modrega jezera naj bi obstajalo mesto vil. Mesto jezerskih vil, ki so jih možje po hudem neurju lahko na lastne oči videli. Gre za prelepe vile, odete v bele obleke, njihovi zlati lasje pa jim plapolajo ob plesu. In nas tako ponesla med pravljična bitja, ki naj bi po pričevanju prebivalcev okrog Modrega jezera resno obstajale.

Alja Petric, pa je pripovedovanje pravljic obogatila z glasbo.

Več fotografij v spodnji galeriji ...