Z Zoranom Jankovićem se je tudi Danilo Türk zavezal nezavezujoči praksi

Predsednik države Danilo Türk ni do konca izkoristil roka, v katerem mora po konstituiranju parlamenta predlagati mandatarja. Formalno je imel še dobra dva tedna časa za drugi ali morda celo tretji krog pogovorov s strankami. Türk se je temu z četrtkovo odločitvijo za Zorana Jankovića odpovedal.

Kot je izjavil, se je tako odločil zato, ker ima iz različnih virov informacije, da pogajanja za oblikovanje koalicije z Jankovićem na čelu dobro napredujejo. Dan prej predsednik države teh informacij bodisi še ni imel bodisi je bil odločilni napredek v manj kot 24 urah dosežen po sredinem predsednikovem pozivu strankam, naj ‘ravnajo odgovorno in na podlagi izida volitev omogočijo čimprejšnje oblikovanje vlade, ki bo sposobna sprejemati odločitve’.

Da je predsednik Türk predlagal mandatarja, ta pa izjavil, da bi bila lahko koalicijska pogodba usklajena že danes, pa še ne pomeni, da bo Janković naslednji teden res dobil potrebno večino v državnem zboru, prav tako pa ne, da se mu bo nato posrečilo sestaviti vlado. Med 27. decembrom in 5. januarjem ni bilo videti, da se je zgodilo kaj ‘vsebinskega’, zaradi česar bi bil predsednikov predlog za Jankovića včeraj bolj utemeljen kot pred dobrim tednom dni.

Dogajalo pa se je precej. Ne to, da je Gregor Virant kakšen dan manj govoril in opustil misel o tehnični vladi/narodne enotnosti/ustavne večine ali da je Karl Erjavec spet spregovoril, pač pa to, da je svoja pričakovanja glede prihodnje koalicije in morebiti celo mandatarja začel izražati ameriški veleposlanik; in seveda to, da so stranke običajno božično-silvestrsko oseko politično-gospodarskih novic polnile s svojim prostim programom, zaradi katerih je bilo ti. informativne oddaje težko razlikovati od resničnostno nezabavnih šovov.

Zaradi tega dogajanja se je zgodilo, da je vedno več državljanov, ki so bili pred mesecem dni poklicani na volišča, začelo sumiti, da si je politična kasta predčasne volitve omislila zato, da bi država po njih imela še nekaj problemov več. Poleg tega so stranke predsednika države z vedno glasnejšimi in skoraj že nestrpnimi pozivi, naj vendar predlaga relativnega zmagovalca volitev in tako zadosti nenapisani prednostni pravici (z izjemo, ki jo potrjuje), spravljale v neprijeten položaj, ko se je zdelo, da je bolje kot nič storiti nekaj, kar itak vsi pričakujejo.

Ker je bila navznoter in malo že tudi navzven podoba države na tem, da se sprevrže v karikaturo, je potemtakem predsednik, ki je sebi in drugim v preteklih tednih postavil nekaj nepotrebnih rokov, včeraj ukrepal. A ne tako, da bi z avtoriteto funkcije poskušal z drugim krogom pogovorov s strankami, lahko tudi kar kolektivnim, med katerim bi nastopil kot moderator, ki pomaga pri iskanju modalitet sodelovanja strank za določen, najbrž tematsko in časovno zelo omejen nabor najbolj nujnih vladnih projektov (proračun, pokojninska, zdravstvena, davčna in delovnopravna reforma ter morda še kaj), temveč kot predsednik države, ki ob svojem predlogu za mandatarja pričakuje nič manj kot ‘zgodovinski kompromis’.

No, od predsednika Türka, ki je bolj ali manj pasivno spremljal letošnjo agonijo vlade Boruta Pahorja, aktivnega in ustvarjalnega posega v politično dogajanje, ki mu ga ustava ne predpisuje, a tudi ne prepoveduje, najbrž res ni bilo mogoče pričakovati. Tudi ne bi bil v skladu z izročilom/razumevanjem funkcije prejšnjih dveh predsednikov, ki sta prav tako delovala skoraj izključno z izjavami, sporočili za javnost, slavnostnimi in obveznostnimi govori ter intervjuji. Rahlo bi zadišalo po ‘izrednih razmerah’, ko bi bilo drugače. Pa tudi to ni gotovo, da bi javnost aktivnega predsednika (takoj) dobro sprejela, še zlasti pa ne stranka, ki Türka precej odkrito ne priznava za predsednika države.

Toda razmere niso ‘redne’ (pa ne šele od padca Pahorjeve vlade), zato bi državi predsednik z malo več smisla politične domišljije prišel prav. Kajpak bi bilo to povezano z nemajhnim tveganjem. Toda predlog za relativnega zmagovalca – menda kot takšen ustrezen ‘volji volivcev’, ki se ji bo, takšna se zdi računica, prej ali slej, hočeš nočeš moralo ukloniti tudi dovolj poslancev drugih strank, nekaj pa jih bo prepričala še velikodušnost mandatarjeve ponudbe – se utegne nazadnje izkazati za večje tveganje. Za Türkovo morebitno reelekcijo letošnjo jesen, če morda računa nanjo, in, neskončno bolj pomembno, za državo.

Ta ‘volja volivcev’, ki je bila, kot je včeraj poudaril predsednik Türk, ‘izražena jasno in v skladu s tradicijo v naši državi je, da predsednik stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, pridobi možnosti, da postane mandatar in da sestavi koalicijo’, je sploh zanimiva reč. Res je, relativni zmagovalec ima prednostno pravico ‘v skladu s tradicijo’. A zgolj z njo. Ni pa ta pravica zakonska niti brez izjeme tradicionalna; tudi predsednik Türk sam je imel v zvezi z njo še sredi oktobra, ko je na vrhu javnomnenjskih anket kraljeval Janez Janša, zanimivo mnenje, saj je v pogovoru za Delovo Sobotno prilogo dejal:

Predsednik mora priti do prepričanja, da bo predlagani mandatar na podlagi volilnih rezultatov dobro opravil svoje delo. Da bo podal prepričljiv predlog za sestavo vlade in da bo dobro vodil vlado. To je vse. Določeno prakso seveda imamo. Ta praksa daje prednost stranki, ki je prejela relativno največ glasov. Vendar ta praksa ni zavezujoča. Lahko, da ta praksa prinese dober rezultat, lahko ga pa tudi ne da. Spomnil bi tudi, da smo v preteklosti že imeli mandatarja za sestavo vlade iz stranke, ki ni bila relativni zmagovalec volitev.

Za državo bi bilo dobro, ko bi ta nezavezujoča praksa, ki se ji je z Jankovićevo nominacijo zavezal tudi predsednik Türk, prinesla dober rezultat. A kot dopušča sam predsednik, ga morda tudi ne bo. Kar se, žal, zdi bolj verjetno. Tudi v primeru, če bo Janković dobil potrjen mandat in nato še zaupnico za ministrsko ekipo.

Pahorjeva vlada je prvo globoko razpoko dobila že po nekaj tednih, po imenovanju predsednika uprave NLB. Tega (oziroma kar vso upravo) bo nadzorni svet banke AUKN Jankovićeva vlada prav tako morala naglo imenovati, pred tem pa najbrž tudi nov nadzorni svet, skoraj hkrati pa odločiti še o dokapitalizaciji oziroma lastništvu banke. Nekdo (in to gotovo ne bo Janković) bo moral zelo kmalu požreti svoja programska stališča, s katerimi je pridobival glasove volivcev in za katera je nemara mislil, da se mu jih je posrečilo spraviti v koalicijsko pogodbo in utrditi s svojimi ljudmi v ministrski ekipi. Če ne prej, bo takrat zaradi tega morda razpadla tudi kakšna stranka. NLB z vsemi svojimi obveznostmi, odpisi, rezervacijami, izgubami in lastniškimi deleži pa bo spet le začetna razpoka v koaliciji.

Vojko Flegar je urednik spletne strani