Seveda bo zdaj marsikdo zavpil, da so poslanci v sredo ravnali v nasprotju z interesi Slovenije. Da so po nepotrebnem podaljšali njeno agonijo, ker so jo še naprej pustili brez mandatarja.

A celo če pustim ob strani svojo precej ponavljano mantro, da glede na parlamentarna razmerja sestavljanje vlade sploh ne traja posebej dolgo, se bodo tovrstnemu vpitju pridružili v glavnem tisti, ki so pomagali precej brezplodno zapraviti doslej pretekli povolilni mesec. Ves ta čas sta se namreč spopadali dve ,v temelju različni, razumevanji volilnega izida. Današnji objokovalci nedržavotvornega vedenja so bili sveto prepričani, da dva sedeža razlike zagotavljata Pozitivni Sloveniji in njenemu vodji vso moč in oblast, ki naj bi ji vsi ostali politični akterji samo vneto prikimavali. Tako se ne predsedniku republike ne relativnemu zmagovalcu ni zdelo vredno zares pogovarjati s strankami, v taboru zmagovalcev se niso pretegnili s pripravo koalicijske pogodbe in niti po predbožični zaušnici niso preveč predrugačili svoje strategije. Saj so volivci menda povedali svoje in osemindvajset odstotkov naj bi v slovenskem primeru pomenilo sto odstotkov ali še več. Ker jih je dobil Janković. Če bi jih po naključju Janša, bi bili v njihovih očeh vredni manj kot nič.

Nasproti tovrstni opitosti z zmago, ki je dosegla vrhunec prejšnji vikend, je od 4. decembra naprej stalo mnenje, da je kljub presenetljivi relativni zmagi “pozitivcev” volilni rezultat najtesnejši po tistem iz leta 1996 in da vlada ne more biti skrojena izključno po kroju Jankovića in njegovih sponzorjev iz politične prazgodovine. Ker je nepričakovani uspeh nekaterim popolnoma omračil razum, je moral preteči več kot mesec dni, da se bodo pogovori končno lahko nadaljevali prav na tej točki. Razdeljenost in neenotnost volilnega telesa bo potrebno končno vzeti resno in je ne premoščati tako, da bi vse prisilno stlačili pod pokrov ostarelih voditeljev gorenjskega romanja v prazgodovino.

Janša ali ne Janša, to je zdaj vprašanje

Nedvomno ima po dveh porazih Zorana Jankovića veliki osmoljenec volitev Janez Janša v rokah sedaj ponovno neprimerno boljše karte. Do njih je sicer prišel z izdatno pomočjo vseskozi po volitvah precej aktivnega Gregorja Viranta, vendar bi se mu v luči včerajšnjih dogodkov morda celo izšlo z oživljeno koalicijo iz let 2004 do 2008. Težko je namreč verjeti, da je Janković v očeh večine ljudi še zmeraj naravni kandidat za premierja, Janša pa popoln marginalec. Drugo vprašanje je, ali bi bila takšna vlada res najboljša in najobstojnejša kombinacija.

Tukaj moram biti pošten in ne glede na včerajšnji zasuk ponoviti svojo od volitev sem večkrat izrečeno oceno, da lahko k preseganju jasno izraženega prepada med Slovenci prispeva samo izjemno široka koalicija, najbolje taka z obema največjima strankama v svojem okrilju. Prvi pogoj za oblikovanje omenjene vlade pa najbrž je, da kot mandatarska kandidata odmislimo oba glavna petelina na gnoju. Žalostno je, ker pri prizadevanjih za optimalno rešitev ni moč računati na nikakršno pomoč predsednika države, ki bi moral po ustavi ravno v takšnih položajih odigrati ključno povezovalno vlogo. Ampak on nesporno vidi samo interese ozkega zbora svetih starcev in njihovega maziljenca. Kot so slednje že dvakrat prizemljili, bodo zato tudi naslednji – in verjetno zadnji – krog morali preteči poslanci sami.

www.casnik.si