… in ne vpelji nas v skušnjavo

Če Janez Janša kdaj moli in če kdaj moli oče naš, srčno upam, da se v teh dneh posebej skrbno ustavlja ob nekoliko kriptičnih besedah “in  ne vpelji nas v skušnjavo” s konca osrednje krščanske molitve. Skušnjava, s katero se srečuje, je verjetno ena večjih v njegovem življenju.

Pred mesecem dni ni nič kazalo na to, da bo sredi januarja samo korak od ponovnega vzpona na premierski stol. Sedaj so se sorazmerno ugodna znamenja kar namnožila. Desnosredinski partnerji so se v zameno za spodobne kose ministrske torte očitno pripravljeni sprijazniti z njegovo vlogo prve violine v bodoči koaliciji. S predsednikom Desusa je nekoč že solidno sodeloval. Tudi javnost mu po mitičnem spodrsljaju njegovega tekmeca ni tako zelo nenaklonjena, kot je bila v podobnih okoliščinah nenaklonjena slovenskemu predhodniku Marjanu Podobniku ali avstrijskemu Wolfgangu Schüsslu, ki je pred leti prav tako domala izsilil kanclerski položaj. Spomnimo: v začetku leta 1997 so bile kljub patu v parlamentu kar tri četrtine naklonjene premierskemu kandidatu leve sredine Drnovšku, le slaba četrtina pa prvaku SLS. Če verjamemo zadnji raziskavi Ninamedije, je razmerje med osmoljenim Jankovićem in Janšo samo tri proti dva, pri čemer je treba upoštevati, da se del javnosti z relativnim zmagovalcem verjetno solidarizira samo začasno.

SDS hkrati še zdaleč ni strmoglavila v javni naklonjenosti, kot se je to začasno zgodilo Schüsslovi Avstrijski ljudski stranki med klepanjem koalicije januarja 2000. In če pogledamo samo odgovor na vprašanje, komu naj predsednik Türk sedaj podeli mandat, sta prvaka Pozitivne Slovenije in demokratov tako rekoč z ramo ob rami.

Slediti Wildu?

Ni moč niti zanikati, da se je v času od volitev sem za eno glavnih nalog slovenske politike pokazala ponovna usmeritev “stare garde”, ki je nespodobno in strašljivo dvignila glave, nazaj v mirne upokojenske vode. Kjer naj uživajo v ne ravno nizkih pokojninah in se, dokler jim kdo naključno ne stopi na prste, v primeru dolgčasa igrajo monopoli po Balkanu. Omenjene naloge se gotovo nihče ne more lotiti bolje od Janeza Janše. Nenazadnje bo za slovensko demokracijo koristno, če bo vloga največje koalicijske stranke nekoliko manj izrazita, kar bo verjetno cena Janševega premierstva. Apetiti “pozitivcev” po vrnitvi v devetdeseta in v čase dominacije liberalnih demokratov so pač opozorili, da bi bilo treba prekiniti s prakso, ko je četrtina glasov na volitvah omogočala popolno dominacijo.

Ampak zastavlja se vprašanje, ali vse navedeno opravičuje Janševo vdajo veliki skušnjavi. Ali sta obet nenadejane zmage nad zgodovinskimi nasprotniki po mitičnem porazu in slast ob misli nanjo že dovolj, da sledi Oscarju Wildu in skušnjavo premaga tako, da se ji prepusti.

Reči skušnjavi ne?

Nisem prepričan. Razlogov je več. Prvi in najbolj površinski je, da bi bilo marsikateremu demokratičnemu upokojencu in virantovcu, pa celo članu Slovenske ljudske stranke ali socialdemokratu laže glasovati za mandatarskega kandidata SDS, če mu ne bi bilo ime Janez Janša. Globlji razlog je, da vlada z Janšem na čelu volilnemu izidu ne bi bila pravičnejša od take, ki bi ji načeloval kronski princ levice Janković. Upokojence je sicer treba napotiti nazaj v pokoj, vendar to ne pomeni, da je treba čisto odmisliti in na rob potisniti njihove številne privržence. Premier Janša bo zanje neizogibno rdeča cunja, kakor bi bil premier Janković to za desnosredinske volivce. Zastavlja se torej vprašanje, kako bo koalicija na čelu z nekdanjim premierjem sploh lahko učinkovito vladala. Kar v teh časih ni najobrobnejši pomislek.

Desna sredina res nima veliko ljudi Janševega formata. Tudi je povsem razumljiv Janšev strah, da bi utegnila stranka v primeru umika z vrha vlade z njim ravnati, kot je HDZ ravnala s svojim predsednikom Sanaderjem. Skoraj namreč ni primerov, ko bi se dvovladje med predsednikom stranke in predsednikom vlade dolgo odvijalo v prid prvemu. Nasprotna turški in črnogorski zgled pa ne kličeta nujno po posnemanju. Po drugi strani bi umik v tem trenutku bržkone pomenil, da bo imela SDS vseeno odločilno besedo pri izbiri mandatarskega kandidata.

Končno je tisto, kar dela veliko Janševo skušnjavo za nevarno, precejšnja verjetnost, da bo po morebitnem neuspehu drugega kroga izbiranja mandatarja, ki ob Janševi kandidaturi ni nemogoča, v tretjem krogu strah pred (popolnoma nesmiselnimi) predčasnimi volitvami v orbito vendarle izstrelil Zorana Jankovića in z njim njegov klub seniorjev. To bi bila zgodovinska polomija. Za Janšo in za Slovenijo.

www.casnik.si