Ad ACTA – Stop Acta!

Maribor in Ljubljano so včeraj kljub srditemu mrazu preplavile maske Anonymous in ljudje s transparenti v rokah: "Tu smo zato, da vidijo, da Acte nočemo", "Smrt kapitalizmu, svoboda narodu" ... Protestiranje proti sprejetju mednarodnega kontroverznega proti-piratskega sporazuma ACTA je s tem doživel enega izmed svojih vrhuncev. Bo vlada spoznala svojo napako? Na potezi poslanci slovenskega parlamenta.

Marsikdo se čudi, kaj sploh pomenijo te maske, kaj predstavlja ACTA, kdo so Anonymous in zakaj bi ta Anonymous naj napadel slovensko vlado. Marsikomu ni jasno, kaj se dogaja, marsikdo ne razume »poante« in marsikomu se zdi ta cirkus spet ena muha, kot tista s trenirkami. A to je popolnoma druga zgodba, ki v prihodnosti lahko prinese usodne spremembe v naša digitalna »življenja«.

Sporazum za boj proti ponarejanju oz. kontroverzni proti-piratski sporazum ACTA je pred kratkim podpisalo 22 od 27 članic Evropske unije. Kaj pomeni ACTA? Anti-Counterfeiting Trade Agreement. Kaj je že to? Seveda nam spet nič ni jasno, zato bom napisala malo drugače. ACTA je sporazum, ki je rezultat dogovora več držav, s čimer želijo v državah podpisnicah     omejiti in jemati svobodo delovanja na največjem in najpomembnejšem omrežju v zgodovini človeštva – internetu. V načrtu je uvedba strožjega nadzora nad dogajanjem na svetovnem spletu, nadzor nad internetnim prometom in informacijah, pa to brez naloga sodišča! S tem bi se, po mnenju pristojnih organov držav podpisnic, le »učinkovito« ščitilo intelektualno lastnino. A zanimivo je to, da se pristojni organi naše države ne spomnijo, kdaj točno so potekali dogovori za podpis omenjenega sporazuma, še manj pa, kaj je bila vsebina teh pogovorov in katera določila so navedena v sporazumu.

Foto: sxc.hu

In zakaj so ljudje spet enkrat več množično preplavili ceste nekaterih držav v Evropi? Naša včerajšnja protesta sta namreč le dva v nizu napovedanih shodov, s katerimi Evropejci želijo pokazati, da se ne strinjajo z odločitvijo njihove vlade in s tem opozarjajo na nestrinjanje z morebitno uvedbo internetnega nadzora. Razumljivo! Saj ko se enkrat malo bolj poglobimo v ta zloglasen sporazum, ugotovimo, da niti svoje pošte na gmailu.com ne bomo mogli več pogledati, brez da nas pri tem ne bi kdo nadziral in morda obtožil rasizma, če v besedilih slučajno napišemo besedo »niger« in podobno. Tega pa verjetno ne bi rad nihče od nas, ne?

Anonymous – obrazi, ki se skrivajo za maskami, računalnike pa uporabljajo kot orožje proti vladam, bankam in korporacijam. Borci za svobodo ali spletni teroristi? Dobro vprašanje. A dejstvo je, da jim je včeraj uspel napovedan napad na spletno stran največje slovenske banke - NLB. Dostop nanjo je bil včeraj namreč za nekaj ur onemogočen. Vendar je to le kapljica v morje, saj so Anonymous med drugim do sedaj že uspešno vdrli v strogo varovane informacijske sisteme zveze NATO, v številne policijske sisteme po svetu in celo v informacijski sistem ameriškega zveznega preiskovalnega urada FBI. Na ta način želijo opozoriti na to, da tako, kot bo vlada nadzorovala svoje državljane, tako lahko tudi oni pridejo do pomembnih vladnih dokumentov in elektronske pošte ter jih potem javno objavijo. Vlada, to ti pa ni všeč, ne? A nadzorovala pa bi!

Foto: svetovni splet

Če bo sporazum ACTA potrjen tudi v slovenskem parlamentu (čeprav je sporazum podpisan, lahko v parlamentu preprečijo uvedbo napovedanega strogega nadzora), se naši vladi obetajo črni časi. Spletni hekerji namreč napovedujejo vdor na spletne strani, s čimer bi širši javnosti razkrili tudi tiste najbolj varovane vladne skrivnosti. Kako se bo zgodba razvijala naprej in kaj nam bo ACTA prinesla, ne vemo, zavedati pa se moramo, da bo z nadzorom dogajanja na svetovnem spletu nadzorovano tudi naše življenje. Priznajmo si, da nas moderna doba sili v odvisnost od interneta, čeprav pa bi nas strah pred nazorom dogajanja na naših računalnikih morda spet prisilil v bolj »človeško življenje«. Se še spomnite, kako smo se igrali na igriščih, si pisali pisma in razglednice ter si segali v roke? Mogoče je čas, da malo pokukamo stare fotografije v albumih, ki se skrivajo nekje v naših omarah.