Zakaj je dobro in slabo hkrati, da v Janševi vladi prevladujejo politiki

Dobra plat predlagane sestave vlade Janeza Janše je, da v njej prevladujejo politiki. Brez omembe vredne politične kilometrine je (le?) tretjina ministrov, politično povsem nepopisan list pa je le eden: Senko Pličanič, kandidat za ministra za pravosodje in javno upravo. S stališča ‘izhoda iz krize’ je podoba manj obetavna. Poleg omenjenega sta namreč politično bolj ali manj ne(pre)izkušena ministra za finance Janez Šušteršič oziroma zdravje Tomaž Gantar, vse tri pa čakajo predvsem problemi, pri katerih bo poznavanje ‘stroke’ manj pomembno od obvladovanja politične obrti.

Drugače rečeno, problem Janševega drugega kabineta ni to, da je Karl Erjavec zunanji ali (politični novinec) Aleš Hojs obrambni minister. Noben od njiju kot minister ne more narediti prav veliko škode, oba skupaj pa ne toliko, kot je lahko naredi en sam ‘protikrizni’ minister. To pa so, začenši s premierom, skoraj vsi drugi (razen še Ljudmile Novak). Res pa je, na drugi strani, da so tudi ministrica in ministra, ki z ‘izhodom iz krize’ ne bodo imeli neposrednega opravka (z izjemo ‘racionalizacije in reorganizacije’ resorja), del vlade in da sta med temi predsednica oziroma predsednik ene izmed koalicijskih strank.

Zaradi ‘zgodovine’ stranke ne preseneča, je pa simptomatično, da ima druga največja koalicijska stranka (DLGV) na obeh ‘svojih’ ministrskih mestih ‘tehnokrata’. Gregor Virant si to morda šteje v dobro, vendar se zna to v ‘soočenju’ s politično prekaljenimi kolegi izkazati za hudo pomanjkljivost. Med tržnim in političnim liberalizmom Janeza Šušteršiča (finančnega ministra z vetom?) na eni ter državnim kapitalizmom in družbenim korporativizmom bolj ali manj vseh drugih članov vlade z Janšo na čelu, denimo, so svetovi. In če je proračun neke vlade njena v številkah izražena politika in opredelitev, potem prihodnji finančni minister v tem ‘spopadu konceptov’ nima možnosti: ali bo svojega opustil ali pa (še drugič, po ‘reformatorski’ pustolovščini v mandatu prve Janševe vlade) preprosto obupal.

DLGV pa ‘šibki člen’ (drugače politično ‘kompaktne’) Janševe koalicije ni le na ministrskih mestih, temveč tudi na poslanskih. Kot še neformatirana stranka resetatorjev bo Virantova lista pod težo uničujočih javnomnenjskih raziskav prej ali slej nasedla na čereh ‘koalicijskega vsakdana’ in se razklala. Del poslancev bo ostal v koaliciji, del bo šel po svoje; vlada za to še ne bo nujno postala manjšinska, bosta pa njena dva ministra (če bosta takrat še v vladi) pod še večjim pritiskom partnerjev in javnosti. Večinska podpora vladi v državnem zboru bi znala biti ogrožena šele, če bi se kaj podobnega zgodilo tudi v Desusu, vendar je to navzlic trenutnim ‘alarmantnim’ novicam ‘s terena’ videti manj verjetno. Pa še pokojninsko reformo je nova koalicija že ‘preložila’ in tudi za zdravstveno si bo nedvomno vzela čas.

Pravzaprav je vprašanje, ali se bo sploh česa, vključno z menda nujnim rebalansom proračuna, nova vlada prav resno lotila, preden ne bodo na cestninskih postajah zahrumeli kompresorji ali pa ne bodo po nujnem postopku znižane kazni prometnim prekrškarjem (da bi si upala znižati trošarine na pogonsko gorivo vendarle ne verjamem). Tovrstno Janševo taktiko že poznamo, spomnite so notarskih tarif in registracijskih nalepk, pa boste manj začudeni, zakaj je proslulih 800 milijonov proračunskih prihrankov v zadnjih dneh Janša tolikokrat relativiziral in zakaj se nenadoma z omejitvijo zadolževanja ne mudi več tako zelo.

Heh, političnost vlade ima tudi drugo plat.

Vojko Flegar je urednik spletne strani