»Lahko nam jemljete, a le če ste naši«

Da je poleg večine elit in samozvanih elit v tej državi v posebnem razkroju tudi kultura oz. posebej kultura, je bilo očitno oni dan v podzemlju pred Cankarjevim domom, ko je divja čreda, znan publicist jo je imenoval svojat, popadljivo opsovala kandidata za ministra, kamor bo sodila tudi kultura.

Histeričen odboj do pojave ministra dr. Žige Turka ni v ničemer racionalen, saj reorganizacija ministrstva oz. združevanje sploh ne odpira višine in načina razdeljevanja sredstev, se pravi, nihče po tej točki ni (socialno) ogrožen. V neposredni bližini Cankarjevega doma, tam pred vlado in parlamentom, pa so večkrat demonstrirali pravi delavci, ki so bili dejansko socialno ogroženi. Ne le socialno, tudi življenjsko – že več mesecev brez plač, v nemogočih življenjskih razmerah, ponižani do konca. A zanimivo, njihov protest ni deloval  nekulturno, niti pri tistih izkoriščanih delavcih iz Balkana, ki so jih slovenski delodajalci zlorabili kot suženjsko delovno silo. Ne, primitivnost je bila očitna med protestom kulturnikov, med tistimi, ki se imajo za popke slovenske kulture, a so mnogi med njimi bolj podrast kot pa obetavni cvetovi.

Vprašati se je treba, zakaj vpitje, zakaj tolikšen bes? Saj še ob napovedi rebalansa ob ministrovanju Širce, ko so kulturi jemali kar 38 milijonov oz. 18 odstotkov proračuna – in to sredi leta, ni bilo nobenih demonstracij. Bila so verbalna zgražanja, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič je ugotavljal, da rebalans močno posega v kulturo. Nameravali so pozvati predsednika vlade Pahorja in vlado v celoti, naj predlaganega rebalansa ne sprejme. Ja, primerne besede in na kulturni ravni. Niti sledu zmerljivk in histerije. Kot da bi bilo sporočilo – lahko nam jemljete, vendar le če ste naši. Za “naše” bomo operetno protestirali, one druge, pa čeprav nam bodo dajali – bomo pa opsovali. Nikakor taka drža ne velja za večino tistih, ki sodijo v kulturno sfero – velja pa za tiste ideološkega biča vajene kulturnike in naivneže, ki jih pritegne refleks mase.

A vendar ne gre le za ideološke reflekse, ozadje je veliko bolj banalno. Hrup je bil potreben, da se preglasi velika skrivnost, da namreč nikomur, najmanj novemu ministru, ne bi prišlo na misel, da bi preverjal, koliko z javnim denarjem vzdrževanih kulturnikov namesto kulture tke cesarjeva nova oblačila, se pravi, ustvarja nekaj kar kultura ni. Nikar ne analizirajte gnezd slovenske kulture, da ne bi spregledali, da med nadarjenimi in rodovitnimi slovenskimi umetniki gnezdijo kar številni bleferji, posamezniki ali skupine brez umetniškega daru, a zato s toliko bolj učinkovito medijsko podporo, ki se, podobno kot v omenjeni Andersenovi zgodbi, čudi umetninam, ki jih nihče ne vidi. Za občudovanje te tkanine, ki je ni, izumlja poseben jezik, ki naj bi nič ali ničvrednost prekril. In ker bleferji nimajo daru za umetnost, čeprav od nje živijo, imajo poleg smisla za medijsko promocijo, tudi velik dar za politiko, za politiko kapitalistične levice, ki v svoji anacionalni anticerkveni intenci išče novo ideologijo nekakšne globalne proletarske mimikrije, kjer se pod alternativno kulturo pogosto prodaja kar nekaj, le da se utaplja tradicionalno in narodno.

To je bilo tisto kar je želela Majda Širca, pa še tega, kot tudi vsega ostalega ni znala izpeljati. So pa javne finance zato ječale v primežu zlorab in korupcije pri razpisih in vseh mogočih privilegijev za vzdrževanje kaste svojih. In tu, v denarju, pogosto dodeljenem na sumljiv način, se skriva vsa ideološka bližina tistih, ki za potrebe dneve politike svojih gospodarjev lahko tudi sramotijo.

www.casnik.si