Na prvi pogled in po običajnih merilih bi se morala Nemčija zaviti v črnino. Dvorec Belvedere, sedež nemškega predsednika, zapuščata mladostni, postavni Christian Wulff in njegova petnajst let mlajša visokorasla soproga s precejšnjim tatujem na telesu. Kot kaže, bo predsedniški položaj po Wulffu podedoval starikavi, sivolasi, vsaj v primerjavi z Bettino Wulf nedvomno dolgočasni pastor Joachim Gauck. Toda Nemčija si je oddahnila.

Spodrsljaj Angele Merkel 

Težava dosedanjega predsednika je namreč očitno bila ravno v tem, da je bil po svoje presodoben. Da se je dajal preveč odnašati splošnemu toku. In drugače kot  kar lepo število njegovih predhodnikov je bil vse do izvolitve na predsedniški položaj z obema nogama v vsakdanjih političnih opravilih. Sicer sta bila pred njim šefa deželnih vlad tudi krščanski demokrat Richard von Weizsäcker in socialdemokrat Johannes Rau, toda Wulff je po vsem videzu že otrok novih časov. Svojo vlogo deželnega ministrskega predsednika je razumel tudi kot odskočno desko za različne drobne ugodnosti. Zasebni kredit za hišo v zameno za kakšen ugodni posel z deželo tukaj, prijateljev prispevek za promocijo knjige o zglednem premierju Spodnje Saške tam. Pa pol ducata brezplačnih letovanj na račun (poslovnih?) prijateljev kot višnja na torti. Za razmere v “novejših” demokracijah in tudi pri nas seveda ne gre za prehude eskapade, zaradi katerih bi letele glave predsednikov in ministrov. V Nemčiji je drugače. In ko je nekdanjemu deželnemu premierju, sedaj predsedniku, začelo goreti pod petami, je menil, da lahko kot državni poglavar še malo pourednikuje pri vplivnem časopisu. Zagrozil je s tožbo. In usodno ustrelil v koleno samega sebe. Da je lahko še za novo leto svoje sodelavce miril, češ da bo javnost na njegove afere kmalu pozabila, je bila samo posledica zanj srečne okoliščine.  Pred njim je namreč po samo enem letu drugega mandata že odstopil njegov predhodnik Horst Köhler, zaradi česar so Wulffov morebitni odstop mnogi razumeli kot uvod v hudo politično krizo.

Seveda ni moč vedeti, ali je Angela Merkel vedela za vse Wulffove okostnjake v omari, ko je junija 2010 izsilila njegovo kandidaturo za predsedniški položaj. Z njo je zasledovala dva pomembna cilja. Najprej je hotela ob izrazito politično profiliranem deželnem “knezu” disciplinirati svojo črno-rumeno koalicijo, po drugi strani pa je želela na reprezentativno funkcijo poslati priljubljenega krščanskega demokrata, ki bi bil lahko znotraj stranke še dolgo njen tekmec. Že takrat se ji je nakana posrečila zgolj za las, ker je opozicija predlagala Joachima Gaucka, ki je izpolnjeval tako rekoč vse pogoje za idealnega predsednika države. Kanclerko je motilo samo to, da ga je v tekmo poslala napačna stranka. In čeprav bodo to na glas povedali redki, sta Wulffov padec in ponovna Gauckova kandidatura, tokrat tudi z blagoslovom krščanskih demokratov, huda klofuta za Merklovo.

Dve predstavi 

Skoraj gotovo je v svoji ihti podcenila pojmovanje predsedniške vloge, ki se v Nemčiji in Italiji, pa še kje v parlamentarnih republikah z daljšo tradicijo, precej razlikuje od modela, kot ga ne poznamo samo pri nas, pač pa še v nekaterih bližnjih okoljih. Nemški predsednik si pač ne more kot njegov slovenski kolega privoščiti, da bi se v strankarskih razprtijah vselej in predvidljivo postavljal na eno (ali sploh katerokoli) stran in postal čisto navaden branjevec na politični tržnici, ki niti v trenutkih, ko bi mu ustavna pooblastila omogočala dejavno vlogo, ne zmore izstopiti iz političnega vsakdana. Nepojmljivo bi bilo seveda tudi, da bi ljudje takšno početje dojemali kot samoumevno in si celo želeli aktivnejše predsednikove vloge v političnem vsakdanu, kakor se rado dogaja v Sloveniji in v njeni soseščini. Zato ne v Nemčiji ne v Italiji predsednikov navadno ne izbirajo izmed ljudi, ki so še včeraj obrtniško delali politiko. In čeprav lahko vsaj italijanske izbire, ki dajejo vsemu skupaj precej gerontokratski videz, zbujajo celo posmeh, obstajajo zanje določeni razlogi. Izvolitev Christiana Wulffa in njegovo dojemanje političnih funkcij sta pomenila odklon od ustaljenih praks v Nemčiji. Zato bo zamenjava mladostnega politika  z ostarelim borcem za človekove pravice in prvim vodjem urada za dokumente zloglasnega vzhodnonemškega Stasija nekakšna vrnitev v običajno stanje. Je pa po svoje zanimivo, da bosta vsaj nekaj časa obe vodilni mesti v Nemčiji zasedala človeka z vzhoda, in to celo iz istega mesta.

www.casnik.si