Večjedrna demokracija – Ko nihče ne more več ničesar narediti prav

Za prenosnik je 1115 evrov razmeroma veliko. Četudi ima priloženo torbico. V maloprodaji, z dedevejem in brez količinskega popusta bi ta reč stala okrogllih 1700 evrov. Najmanj. Dvomim, da v državnem zboru takšne stroje potrebuje 156 ljudi, a to se mi niti ne zdi bistveno. Tudi za zgled, ki bi nam ga država »položila na srce«, če bi naročila pol cenejše in skoraj zanesljivo še vedno dovolj zmogljive, varne in odporne prenosnike, ne gre; privarčevala bi sicer za posameznika velikanskih, za vse davkoplačevalce pa zanemarljivih 87.000 evrov.

No, seveda ni povsem tako, kajti Kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača. Toda zlahka si zamislim, da bi bilo še teh 87.000 evrov za 156 za polovico cenejših prenosnikov lahko ob »določenih okoliščinah« preveč. Če bi kdo pognal daljinsko vodeno lisico pred najbolj razjarjeni del medijskega krdela, bi to ob polovični ceni z nič manj utemeljeno ogorčenostjo gledalcem ali bralcem v obraz zalajalo enako retorično vprašanje, zakaj poslanci in uslužbenci državnega zbora v teh hudih časih sploh potrebujejo kakršne koli nove prenosnike. Saj tudi, kajne, množica slovenskih delavcev dela za davno amortiziranimi stroji, pa lastniki vseeno pričakujejo, da bodo iz njih iztisnili enako profitno stopnjo kot nemški kolegi iz najbolj sodobnih?!

Trajalo je leta in šlo je po sistemu žabe v hladni vodi. Zdaj v loncu skoraj vre, a tega sploh ne čutimo. Politika, nihče, ki dela z javnim denarjem, ne more narediti več ničesar prav. Glede vsega je v imenu davkoplačevalcev mogoče dvomiti, vsakogar je mogoče v imenu nekoga ali nečesa prikleniti na sramotilni steber, za vsakogar obstaja ali se bo našla anonimka, ki jo bo gotovo nekdo objavil, vsako javno naročilo oziroma razpis ali imenovanje je mogoče diskreditirati … Da o preiskavah, obtožnicah, sodbah, celo ustavnega sodišča, ne govorim. Ali o novinarjih, zdravnikih, menedžerjih, bančnikih, regulatorjih itd. Ni ga, ki bi lahko kaj naredil »absolutno« prav. Zgolj relativno.

Foto: sxc.hu

Slovenija je ena taka lovska družba, kjer vsak preganja vse in so potemtakem vsi tudi preganjani. Če ne kar žrtve pogroma. Ne vemo več, kako smo se v tem znašli, »kdo je začel«, kaj je vzrok in kaj posledica, kaj je pomembno in kaj manj ali sploh ne. O »drobižu« na dolgo razpravljajo državnozborske preiskovalne komisije še daljših imen, o »kapitalcih« nobena.

In potem se čudimo, da je v enem primeru »slabo pripravljen in voden« projekt razlog za umik države, v drugem primeru, ki je in bo požrl neprimerno več denarja, pa zgolj za revizijo in odpravo »nepravilnosti«. Nad 174.000 evri se zgražamo enako globoko in dolgo kot nad problemom 3-milijonske kotizacije za mariborsko univerzijado ali ugotovitvami protikorupcijske komisije v zvezi s šestim blokom šoštanjske termoelektrarne. Postali smo neobčutljivi za politično (in celo strokovno) demagogijo in populizem, pravzaprav niti ne vemo več, kaj to je. O čemer nazorno priča dejstvo, da je iz parlamenta izpadla notorična hujskaška stranka; njene storitve v zadovoljivi količini in kakovosti »za vsakogar nekaj« očitno nudijo tudi bolj ali manj vse druge stranke.

Še najmanj pa seveda vemo, kako do (obnovitve?) minimalne ravni zaupanja in »medsebojnega upoštevanja«, potrebne za kolikor toliko delujočo družbo. Kako tudi, ko pa se »nikomur nič ne zgodi«! Kvečjemu pregovornim kurjim tatovom in komu, ki po kakšnem naključju izpade iz igre! V družbi, kjer so vsi »isti« – če ne drugače, poistoveteni tako, da so lopovi vedno oni »drugi«, za ene eni, za druge drugi –  ne more biti enakih. Ne pred zakonom, ne pred javnostjo in ne pred volivci. »Istost« generira skupnost(i), ki terja(jo) brezpogojno strinjanje navznoter in popadljivost navzven. Enakost državljanov je podmena družbe različnih, v kateri se je treba najprej poslušati. Potem pa še pogovarjati, razumeti in sporazumevati.

S pol cenejšimi prenosniki državnega zbora bi bilo mogoče porabo papirja v državnem zboru prav tako zmanjšati kot z dragimi, na kakovost zakonodaje in drugih poslanskih odločitev pa nobeni ne morejo vplivati v nobeni smeri. Ni še procesorskega jedra, ki bi iz skupnosti (množina) znalo narediti družbo.

Vojko Flegar je urednik spletne strani