Vigilantska Slovenija?

Od novinarja Dnevnika sem dobil vprašanje, ali afere, v katere so vpleteni poslanci državnega zbora, kot je na primer afera s srednješolskim spričevalom poslanca Simčiča, rušijo integriteto državnega zbora. Odgovor je seveda lahko zgolj pritrdilen, nobena izmed tovrstnih afer ne vpliva ravno blagodejno na integriteto državnih institucij.

Tudi tista z udbovskim angažmajem poslanca Meršola ne. Za poslance, kot tudi za ostale funkcionarje, morajo veljati najvišji etični standardi. Gre torej za neke vrste truizem. Nekako tako, kot če bi modro ugotovili, da po dežju posije sonce. Hudič pa se, kot običajno, seveda skriva v podrobnostih, ki so tu še kako pomembne.

Poslanca Simčiča ne branim in na tem mestu tudi ne mislim ocenjevati celotne zadeve. Zadeva ni trivialna, tudi sam delujem v visokem šolstvu in pri nas spričevala pač služijo pomembnemu namenu. Prav tako ne trdim, da gre pri celotni zadevi za neupravičen medijski pomp. Ravno nasprotno, mediji ne smejo molčati in njihova naloga v odprti in svobodni družbi je, da se ukvarjajo tudi s takimi zadevami. Pa tudi, da sorodne zadeve merijo z enakimi vatli, kar pa pri nas že ne drži vedno. A to ni tema tega prispevka.

Trdim pa, da je pri vsem skupaj precej problematična reakcija nekaterih institucij, ki so se pridružile medijski obdelavi. Reakciji, zaradi katerih celotna zadeva začenja spominjati na vigilantstvo, ki se pojavlja v družbah z nizko stopnjo pravne kulture in neučinkovitimi institucijami. Tu bi bilo potrebno izpostaviti tožilstvo, predvsem pa protikorupcijsko komisijo, ki se je z idejo o ‘neverodostojnosti’ postavila v vlogo nekakšnega nadzakonskega moralnega razsodnika. Da bo popolnoma jasno: uradni organi morajo take zadeve reševati izključno skladno s svojimi pristojnostmi. Tega se ne moremo lotevati kot nekakšni vigilanti, ki se jim uradni organi po potrebi celo pridružijo.

Zadeva s spričevalom je menda zastarala. Žal. Toda, kadar ni drugih pravnih poti, se v urejeni družbi ne moremo zateči k vigilantstvu, ampak nam na razpolago ostajajo kvečjemu moralne sankcije. In nesporno dejstvo je, da je teh poslanec Simčič že deležen. In jih bo deležen do konca življenja. Nad njegovo izobrazbo, tudi nad univerzitetno diplomo, bo senca dvoma ostala do konca življenja. Četudi bo pravno obveljala, mu izobrazba v resnici ne bo kaj prida koristila.

Uradne državne institucije se z moralnimi zadevami ukvarjajo predvsem v teokracijah. Ne želim si živeti v družbi, v kateri uradne institucije ne delujejo izključno skladno s pristojnostmi. Iz trte zvite moralne sodbe in politikanstvo je treba zavrniti v izhodišču. Pomislite, kaj bi bilo, če bi se to dogajalo vam? Bi si v tem primeru želeli zaščito pravne države?