Strah – votel, okrog pa ga ni nič

Čutimo ga vsi, brez izjeme. Strah nas je marsičesa, marsikoga in marsikdaj. Včasih upravičeno, včasih neupravičeno, a kaj, ko si v tistem trenutku ne moremo pomagati. Kaj pa strah sploh je? Obstaja neka enotna definicija?

»V ozadju strahu je samoohranitveni nagon. Osnovna vloga običajnega strahu je, da dvigne raven energije v telesu. Zaradi strahu pride v organizmu do stresnega odziva, ki na hitro mobilizira energijo, potrebno za čimprejšnji umik iz nevarne situacije. Če smo kot pešec udeleženi v prometu in za nami nenadoma nekaj zatrobi ali zaškripa, se zelo hitro obrnemo, poskočimo in umaknemo prav zahvaljujoč temu mehanizmu. Strah v tem primeru igra vlogo nekakšnega spodbujevalca, ki nas požene v aktivnost, da bi se čim prej rešili iz nevarne situacije. Po drugi strani pa ima strah lahko tudi funkcijo preprečevalca. Preprečuje nam, da bi se spustili v dejavnosti, kjer obstaja določeno tveganje. Gre za dejavnosti, kjer obstaja velika verjetnost, da se nam bo pripetilo nekaj neprijetnega ali celo nekaj hudega, če se bomo spustili v to (skok v globino, spust po strmem pobočju…). To seveda ne pomeni, da se v določeno dejavnost nikakor ne bi smeli spustiti, marsikdaj nas strah zgolj opozarja, da je treba biti previden ali da bi bilo dobro razmisliti, na kakšen način se bomo spustili v to dejavnost,« je strah definiral Boštjan Trtnik iz Šole za čustveno inteligenco.

Spomnim se trenutka, ko sem prvič sedla v šolsko klop. Neznani obrazi, neznano okolje. Prav tako se spomnim, ko je bil na sporedu prvi dan v novi službi. Spet neznano okolje, neznani obrazi. Strah pred tem, da ne bom dovolj dobra, strah pred tem, da bom koga razočarala. Da ne govorim o strahu, da bi koga kaj vprašala, saj v očeh sodelavcev ne želim biti nevedna reva, ki sprašuje še za najmanjšo stvar. Pa ko sem se prvič sama peljala z avtom. Kaj, če ne bom dovolj spretna in bom koga spregledala ali pa pomotoma zamenjala kakšen prometni znak? Da ne govorim o strahu, ko je v šoli mogoče padla slaba ocena in sem morala to novico prenesti staršem ter pred tem, da sem na štedilniku pozabila kuhan krompir in se je zažgal. Strah, strah, strah.

Foto: Sxc.hu

Nisem pa edina, ki se je in se sooča s takšnimi in drugačnimi situacijami, ki povzročijo občutek strahu. Ljudje smo si različni, bojimo se različnih stvari, kar samo potrjuje dejstvo, kako zelo je strah subjektiven. Prav tako ni težko opaziti, da izvira iz naše nestabilnosti, nemoči oz. kar naše samozavesti. Manj verjamemo vase, bolj nas je strah. Ne verjamete? Pa malo pomislite in se spomnite dogodkov, ki so v vas zbudili ta neprijeten občutek.

Ne moremo mimo dejstva, da nas strah včasih tako močno zajame, da nam skoraj dobesedno zamegli um. Kaj temu sledi? Odvisno od človeka. Nekateri ga potisnejo v podzavest, kjer žal dolgo ne ostane, nekateri dobesedno bežijo pred njim in se umaknejo na konec sveta, samo da bi se mu izognili, spet tretji bodo naredijo kakšno neumnost in s tem tvegajo še verodostojnost vase. Kaj nam torej preostane? Ostane nam samo to, da se z njim spopademo. Mogoče nam bo prvič in drugič hudo, vendar bo vsak naslednjič lažje, zaupanje v nas same pa večje. Se še spomnite? Manj verjamemo vase, bolj nas je strah – bolj verjamemo vase, več samozavesti imamo … nadaljujte kar sami.

Foto: Sxc.hu

Prav tako pa nismo sami. Težko se je komu zaupati, vendar je včasih treba premagati tudi strah pred zaupanjem in šele ko stopimo čez ta prag, lahko primemo za ponujeno roko, ki bo z nami šla prvič, drugič in vsak naslednjič.

Sicer pa se nimamo kaj bati, saj so nam že od malih nog govorili, da je strah votel, okrog pa ga ni nič.